ponedeljek, 23. december 2013

23. 12. 2013: "OTROCI SE RODIJO POPOLNOMA ČLOVEŠKI -

to pomeni, da so družbena, odzivna in empatična bitja. Te lastnosti niso priučene, temveč prirojene. Da pa se lahko razvijejo, morajo biti otroci z odraslimi, ki spoštujejo in upoštevajo to, kar je v človeku človeškega in družbenega« (Jesper Juul, Kompetentni otrok, 2008, str. 23).

Pozdravljeni!

   Že nekaj let me navdušujejo knjige danskega družinskega terapevta, pisatelja in predavatelja Jesperja Juula, ki zadnja tri desetletja zagovarja nove in boljše pristope v vzgoji. Vedno znova nam sporoča, da je otrokovo problematično vedenje simptom, s katerim kliče na pomoč. http://www.familylab.si/show_article.asp?AjrDcmntId=506
   Zgornja misel zajema hkrati tudi bistvo tapkalskega pogleda na človeške probleme, saj tehnika EFT temelji na odkritju, ki pravi: »Vzrok za vsa negativna čustva je motnja v telesnem energijskem sistemu.« Torej se rodimo družabni, radovedni in empatični in če nismo več taki, je to zato, ker smo se skozi slabe izkušnje naučili, da nas okolje ne sprejema take, kot smo v svojem bistvu in zato zavedno ali nezavedno sklenemo, da ni varno pokazati svojih misli in čustev. To neskladje med tem, kar čutimo in tem, kar okolica pričakuje od nas (ali mi od otrok) pa ustvarja notranji konflikt, napetost, ki se kaže kot neprimerno vedenje. Čim večkrat se odločimo za ugajanje, sprejetost na račun naših resničnih občutkov, toliko več bolečine si naložimo. V tem potlačevanju občutkov pa lahko postanemo tako spretni, da jih niti sami ne prepoznamo več. Gotovo pa oddajamo verbalna ali neverbalna sporočila, da nekaj ni v redu. Pogosto je eden od takih znakov tudi bolezen. 

   Velikokrat se name obrnejo starši, ki bi radi pomagali svojemu otroku, ki ima težave pri učenju ali v odnosih. Ko jih poslušam in opazujemo njihovo govorico telesa, pogosto pri starših prepoznam vzrok za težave njihovega otroka. Starši se večinoma tega zavedajo, vendar ne vedo, kako iz začaranega kroga. Obsojanje staršev ne pomaga ne njim, ne otrokom. Tudi starši so/smo taki, kakršni smo, ker nismo imeli popolnih staršev. Starši, ki želijo, da bi tapkanje pomagalo otrokom, naredijo največ za svoje otroke takrat, ko začnejo sami tapkati. Otroci ne dovolijo, da jih popravljamo. Otroci želijo, da jih SPREJMEMO TOČNO TAKE, KOT SO. Ko jih sprejmemo, pa se začnejo spreminjati; v svojem ritmu in v tisto smer, ki je njim pomembna.

KARATE:
 Čeprav je ________ (moj otrok) trmast (ali karkoli drugega) in mi gre to na živce, sem jaz vseeno dobra mama in ga imam rada.
 Čeprav ne vem, kaj naj naredim, sita sem takih situacij, počutim se tako nemočno, da bi najraje začela kričat/jokat/bi šla kar stran. (Kaj bi vi naredili?) Kljub temu sem dobra mama in naju imam oba rada.
 Čeprav me vse to jezi in imam občutek, da bom eksplodirala, si želim ostati mirna, ljubeča in razumevajoča.
PO TOČKAH:
  ne vem, kaj naj naredim, živčna sem, jezna sem, nestrpna sem, čutim to napetost v telesu, hočem, da me ________ posluša, upošteva, uboga, želim si, da bi se razumela, da bi sodelovala, da bi življenje gladko teklo, prizadeta sem, slaba mama sem, nesposobna sem ...

   To besedilo je predlog (ne učite se ga na pamet), ampak govorite tisto, kar čutite. Pomembno je, da se ukvarjate s svojimi čustvi in občutki. Na ta način pozornost (in z njo pritisk) ni več na otroku in otrok dobi "prostor", da se umiri, razmisli, spremeni ... 

   V prihajajočih dneh krščanski svet praznuje rojstvo Jezusa in med najbolj pogostimi željami, ki si jih izrekamo so zdravje, mir in ljubezen. Želim vam, da vzpostavite v sebi ravnovesje, harmonijo in vse to začutite v sebi. Okolje se bo prej ali slej prilagodilo temu, kar oddajate.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 16. december 2013

16. 12. 2013: IZKLOPLJEN SEM

Pozdravljeni!

   V šoli, pri delu in v življenju nasploh lahko vsak opazi, da se občasno izklopi. Kolikokrat se vam zgodi, da sedete pred TV, da boste pogledali vremensko napoved in "se zbudite", ko je na vrsti že šport? Kolikokrat vozite avto po znanih poteh na "avtomatskem pilotu"? Včasih se to zgodi, ko je dejavnost monotona, drugič, ko nam je neprijetno ali se celo ne počutimo varno. Takrat gremo iz te realnosti v drug svet. V svet, ki je bolj po naši meri. Včasih je bolj prijeten, udoben in ljubeč, včasih pa v njem nadaljujemo prepire in imamo, seveda, prav. 
   Tapkala sem z učencem šestega razreda, ki ima v redovalnici pisano zbirko ocen, od 1 do 5. Povedal je, da je šola popolnoma brez veze. Učitelji so zoprni, nadležni in tečni. 
   Povedala sem mu, da po mojih izkušnjah skoraj vsi prvošolci z veseljem prihajajo v šolo in tudi večina drugošolcev. Spomnil se je, da je tudi on rad hodil v 1. in 2. razred. V tretjem pa mu ni bilo več všeč. Najbolj ga moti, če je učiteljica stroga, če ima zoprn glas, kadar kaj očita in sporoča, da ni dober. Začel se je izklapljati, umika se v svoj svet. V tem je tako dober, da nekega dne ni slišal, da imajo naslednji dan športni dan. Ko je prišel v šolo s šolsko torbo in so mu sošolci povedali, da ni pouka, je bil to zanj najlepši dan.
   Naštela sem predmete, ki so v šestem razredu, on pa mi je povedal, koliko je pri urah izklopljen (0 popolnoma izklopljen, 10 popolnoma prisoten): SLJ 0, MAT 0, TJA (angleščina) 0, ITJ (italijanščina) 0, GEO 0, ZGO 0, NAR 0, LUM 1, GUM 2, TEH 5, ŠPO 10. Tapkala sva:
KARATE:
   Čeprav so moji možgani izklopljeni, sem jaz OK.
   Čeprav sploh ne vem, kaj se okrog mene dogaja, ker se izklopim, je to popolnoma v redu in sem dober športnik.
   Čeprav mi v šoli ni všeč in sploh ne sledim, je to popolnoma normalno. Jaz dobro obvladam izklapljanje.
PO TOČKAH:
   v šoli mi ni všeč, jaz se izklopim, ne vem, kaj se dogaja okrog mene, odpotujem v drug svet, izklopim se, jaz sem prisoten samo pri športu in tehniki, nič me ne zanima, možgani so izklopljeni...

   Med tapkanjem sem se tako vživela v njegovo izklapljanje, da sem komaj ohranjala koncentracijo. 
   Prosila sem ga, da si v glavi predstavlja vrsto stikal, da bi možgane postopoma vklopila. Koliko sva bila uspešna, se bo pokazalo iz njegovega obnašanja. Dala sem mu tudi navodila za tapkanje doma.

   Glede na to, da sem učiteljica (in celo v tretjem razredu, ki je bil tu izpostavljen), je bila to lekcija tudi zame. Želim si, da bi lahko bila tako prijazna in razumevajoča, da ne bi nobenega učenca prizadela. Sploh pa ne tako močno, da bi se mu šola zamerila za vedno. Ne vem, če je to sploh možno, kljub temu pa lahko poskusim s tapkanjem:
KARATE:
   Čeprav si želim, da bi bila vedno umirjena in razumevajoča, mi še velikokrat spodrsne. Dvignem glas, karajoče pogledam, opozarjam na napake ... in sprejemam ta zoprni, tečni del mene ter si odpuščam.
   Čeprav se mi zdi, da sem si postavila nedosegljiv cilj, sem pripravljena narediti prvi in drugi ... korak proti cilju. Sprejemam svoje napake.
   Čeprav grem sama sebi na živce, kadar sem glasna, jezna, nerazumevajoča, sprejemam ta senčni del mene in se imam rada.
PO TOČKAH:
   jezna sem nase, nisem dobra učiteljica, imam zoprn glas, na živce si grem, želodec me boli, ko se tega spomnim, tega si ne morem odpustit, v glavi me tišči, tečna sem, grozno mi je, ko se slišim, vem, da je lahko drugače, včasih mi tudi uspe, spuščam to bolečino, to prizadetost, to jezo, spuščam in si odpuščam ...
     
    Ob katerih priložnostih pa se vi izklopite?
    Ste pripravljeni odkriti, zakaj to delate in to spremeniti?

Življenje pomeni nepretrgano vrsto osebnih odkritij.
Gerhart Hauptmann

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti  (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).

Lep pozdrav 

        Berta RebolNotranja harmonija s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

ponedeljek, 9. december 2013

9. 12. 2013: NAJBOLJŠE IGRAM, ČE SEM SAM

Pozdravljeni!

   Učencem večkrat razlagam, da je njihovo delo primerljivo s športnim treningom. Učijo se novih veščin, temu namenijo veliko časa, potrebnih je veliko ponovitev in zato je včasih delo dolgočasno in naporno. Pomemben je rezultat ali v šoli ocena, zaradi česar so napeti, v stresu. Mnogi športniki (in večina gledalcev) so prepričani, da je dovolj, če redno in zavzeto trenirajo. Vrhunski športniki namenjajo pozornost tudi prehrani, dnevnemu ritmu, počitku in regeneraciji. Vse to je povezano s pripravo telesa. Vendar pa to ni dovolj in mnogi namenjajo pozornost ustrezni psihološki pripravi. Pomembno je, da smo v času tekem (ali ocenjevanj) v optimalni telesni in psihični pripravljenosti. 
   Prav dobro se še spomnim, kako sem v gimnaziji matematični test pisala 1, ker sem pred tem ugotovila, da sem izgubila zlat prstan. V stanju razburjenosti ni bilo najmanjše možnosti za potrebno koncentracijo. Znanstveniki ugotavljajo, kako pomembna so čustva v procesu učenja. Boljšemu učenju in pomnjenju pomaga prava mera razburjenosti, radovednosti, medtem ko močna čustva, občutki nesposobnosti in odpora delujejo zaviralno.

   Prejšnji teden sem z dvema šolarjema, navdušenima košarkarjema, testirala, kako z izvajanjem tehnike EFT doseči boljši rezultat.
   Prvi je pri desetih metih na koš dosegel le dva zadetka. Spraševala sem ga, ali ga moti, da je v drugi telovadnici, ali je žoga v redu ... Hitro je ugotovil, da se mu zdi, da je koš previsok. Sedla sva pod koš in tapkala:
KARATE:
Čeprav sem le dvakrat zadel koš, sem jaz dober košarkaš.
Čeprav mi danes sploh ne gre, rad mečem na koš.
Čeprav je ta koš previsoko, rad mečem na koš.
PO TOČKAH:
samo dvakrat sem zadel, danes mi ne gre, ta koš je previsoko, samo dvakrat sem zadel, ta koš je previsoko, ne morem zadeti, ta koš je previsoko, ne morem zadeti, ker je previsoko ...
Radovedno se je lotil novih desetih košev in zadel petkrat. 
Tapkanje pomaga, je zaključil povsem brez dvoma. Preprosto. Otroci ne komplicirajo.

   Drugi je zadel pet od desetih metov in rezultat komentiral:
- Nisem bil zbran. Nisem zadovoljen z rezultatom. To lahko doseže vsak, jaz pa treniram. Jaz znam bolje.
   Njegove misli in občutke sva pretapkala in ponovno je metal na koš. Dosegel je enak rezultat. Vprašala sem ga:
- Ali tapkanje ne deluje?
- Ne, tapkanje deluje. To vem. (Uspešno je že odtapkal tremo pred govornimi nastopi.)
- Kdaj dosežeš najboljši rezultat? V kakšnih pogojih, okoliščinah?
Najboljše igram, če sem sam in mi nihče ne šteje.
   Tako sva ugotovila, da sva moteči dejavnik mama in jaz. Tapkala sva občutke, ki jih je imel zaradi pritiska, treme. V trebuhu je čutil napetost za 5 (jakost občutka na lestvici od 0 do 10). Kako naj se športnik, ki je najboljši, ko je sam, izkaže pred publiko na tekmi?
   Marsikateri športnik na tekmah doseže slabši rezultat ali slabše igra kot na treningu. Pomoč s tapkanjem je enostavna in hitra. Včasih pa je treba biti pravi detektiv, da tapkalec ugotovi, kaj ga moti, oziroma, katero prepričanje mu onemogoča pot do uspeha. Vendar se splača vztrajati. 

   Kdaj ste pa vi najboljši? In kaj vas najbolj moti, ovira, da bi bili še boljši ali pa bolj zadovoljni s tem, kar ste že dosegli? 
   Kaj bi si želeli "odložiti", pa ne veste kako?

"Zlahka bomo uspeli, če si bomo vsak dan naložili le tisto breme, ki nam je namenjeno za tisti dan. Tovor bo pretežak, če bomo včerajšnje breme nosili tudi danes in teži dodali jutrišnje breme, še preden si ga moramo naložiti." John Newton


Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. 
Potem boste vedeli, da so te zgodbe resnične in da tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 2. december 2013

2. 12. 2013: SAMO PRI NOGOMETU SEM ŽIV

Pozdravljeni!
  
  Ste zadovoljni s svojim življenjem ali bi mogoče kaj spremenili?
  Namen tega pisma je, da spoznate, kakšno spremembo lahko naredi 4 ure tapkanja. Ne gre vedno tako hitro, je pa vredno poskusiti.

MAMINO PISMO, 9. 11. 2013 :
Pozdravljeni!

Sem mama 12 let starega X (7. razred) in 4 leta stare Y. Pišem vam, ker sem žalostna, razočarana, obupana,...
Sin je odličnjak, športnik (5x na teden ima treninge), skratka fant, ki ga je vsepovsod polno, tako doma kot v šoli, z možem v glavnem
ogromno časa in truda vloživa vanj.
Težava pa je z disciplino v šoli. Sin se namreč pri urah, ki so mu nezanimive prične dolgočasiti in delati traparije. To se ponavlja že celo osnovno šolo. Pa hodimo vsakih 14 dni v šolo, sledijo kazni, itd... 
Ker je prišel na slab glas, imam občutek, da je kriv že za vsako malenkost. Nikoli nisem rekla, da moj sin tega pa ne naredi, vendar pa me v zadnjem času resnično motijo nekatere stvari.

Ker je letos pokasiral že kar nekaj negativnih vpisov v zvezek opažanj, imamo v torek pogovor z učencem v širšem krogu - izrečen mu
je torej prvi izmed vzgojnih ukrepov. Stvari, ki jih je naredil pa so:
1. učiteljici za izbirni predmet je rekel, da tega predmeta ne sme ocenjevati in zašel v besedni dvoboj z njo, sicer brez žaljivk - hvala bogu,
2. 2 x si je pri isti učiteljici metal s sošolci robčke po razredu,
3. ko ga je učiteljica opozorila, kaj se pogovarja, ji je rekel: "Učiteljica, kaj je z vami, saj nisem jaz začel!" - tega nisem uspela preveriti,
4. nazadnje pa je učiteljica vpisala, da je imel pri pouku noge na mizi, skoraj me je kap. Izkazalo se je, da je bil ob vstopu učiteljice  v učilnico s koleni naslonjen na mizo (sošolci, razen enega, tega niso videli).

V glavnem mislim, da sin reagira impulzivno, kljub temu, da mu je kasneje žal, se ne more zadržati. Ne morem mu dopovedati, da učiteljici ne more ugovarjati, da se naj raje ne prepira s sošolci in uveljavlja svojega. Pri žaljenju sošolcev, če niso tako dobri kot on, sva nekako napredovala. TO JE GLAVNI PROBLEM.

Drugi pa je ta, da hitro reši kontrolno nalogo, jo odda in potem slabo piše. Važno mu je da odda prvi, ne pa to, kako jo reši. Primer: za NPZ sem ga nekako uspela zmotivirati in je pisal MAT 90%, čez en teden pa kontrolko 3. Sina ne forsiram, se mi pa zdi škoda. 
AMPAK TO JE V ZVEZI S PRVIM NAPISANIM OBROBNEGA POMENA.

Sama sem prebrala kar nekaj literature na temo EFT in si s to tehniko pri nekaterih stvareh tudi sama pomagala, tako da vem, da deluje.
Naprošam vas, ali imate kak predlog v zvezi z mojim sinom.

Lep pozdrav

1. srečanje, 15. 11. 2013 (1,5 ure):
   X je svoje težave opisal takole:
 V šoli me pogosto po krivem obtožijo in po nepotrebnem zapišejo. Edini v razredu sem nadarjen in imam status športnika. Od kar imam status športnika, me imajo za nekaj posebnega. Z razredničarko imam dober odnos. Najbolj mi je všeč šport, potem nemščina. Najslabši predmet pa mi je naravoslovje.

   Zadnjo izjavo sem oblikovala v pripravljalni stavek za tapkanje in sva tapkala, da ni fer, da se mora učiti naravoslovje, ker ga ne zanima. (Vse, kar sledi, je pogovor med tapkanjem.) Zanima ga samo nogomet, samo pri nogometu se počuti živ. Vprašala sem ga, ali je pri pouku samo na pol živ, pa mi je odgovoril, da je samo malo živ. Pripovedoval je, da mu je bilo prva leta pri pouku dolgčas, ker je že vse znal in se je vse dogajalo prepočasi. Ko so se začele ocene, je bil najprej odličen, v šestem razredu pa prav dober, vendar se je moral že boriti za dobre ocene. Odločno je povedal, da noče biti piflar. Pri matematiki ima sedaj 3. "Sedaj sem v puberteti in je normalno, da se mi ne da." Tak stavek običajno ne pride iz otroških ust, zato sem ga vprašala, kdo je to rekel. Povedal je, da je to rekla mama. 

- Imam občutek, da me imajo na piki, samo mene! (To sva med tapkanjem nekajkrat ponovila, da je prišel v stik z občutki.) Vsako malenkost napišejo v zvezek opažanj. Opazila sem, da se je spremenil njegov izraz na obrazu in sem ga vprašala, kako se počuti.
- Imam občutek megle v glavi, ne morem misliti.
- Ali lahko bolj natančno opišeš ta občutek?
- Imam občutek, da imam balon vijolične barve v glavi, ki pritiska proti malim možganom. "Žgačka" me tam.
   Med tapkanjem je balon postal oranžen in je tiščal zadaj navzven. Kasneje "sta bila" v glavi dva prozorna balona, ki sta tiščala ob strani ven. In čez nekaj časa je rekel, da ni ničesar več. 
   Nadaljevala sva s pogovorom. 
- Ne maram učiteljice športa, ker misli, da se cel svet vrti okrog nje. Rekla mi je, naj se začnem lepše obnašati, ko sem vrgel žogo v sošolca.
- Zakaj?
- Bil sem jezen.
- Katero čustvo je pri tebi najbolj pogosto?
- Največkrat sem jezen. Jezen sem na: šolske predmete, učiteljice, sošolce, ocene, včasih na starše, na kraj (raje bi živel v mestu), na babico, na sestro. Najbolje se razumem z dedom. Zanima ga, kako se počutim in ne pričakuje nič od mene.

2. srečanje, 16. 11. 2013 (1,5 ure):
   Pogovor med tapkanjem.
- Na koga ali kaj si najbolj jezen?
- Najbolj sem jezen na učitelje in na šolo. Za 8 ali 9 (na lestvici od 0 - 10). Ne dovolijo mi izraziti jeze. Moram biti tiho. Jeze je pa vedno več, v meni kipi kot mleko. Raste. Vedno bolj sem jezen.
   Začel je kolcati in začutil bolečino v stegnih za 5.
- Držim gor roko, pa me ne pokličejo. Drugim dajejo prednost.
   Da bi to jezo naredila še bolj konkretno, sem ga vprašala po dogodku, ko je bil zelo jezen.
- Najbolj sem bil jezen, ko sem bil zapisan v zvezek, da sem metal copate po razredu, čeprav nisem bil v šoli.
- Kako se je pa to zgodilo?
- Učiteljica je vprašala, kdo je začel in nekdo je rekel, da sem bil to jaz. Ni preverila.
   Tapkala sva toliko časa, da je jeza popustila.

   Ob tem dogodku je bil vpisan po krivici, kot dežurni krivec, vprašala pa sem ga še po drugih dogodkih.
- Delam, kar vem, da ne smem. Ker mi je dolgčas. Ko držim roko gor, me ne vprašajo. Opazijo me, ko naredim kaj, kar se ne sme. S sošolci se zabavamo. Oni sodelujejo, potem pa me zatožijo. Šola je kot zapor in učitelji so pazniki. Učiteljice so zoprne, tečne, zaj... nas. Jezen sem, da bi kar udaril. Vse bi postavil v vrsto in bi jih ... (Ko si je v glavi narisal ta prizor, mu je šlo na smeh, saj se je zavedal, da tega ne bi v resnici naredil. To je bila le ilustracija jeze.)
   Med tapkanjem te jeze se je spet pojavilo kolcanje in bolečina v stegnih za 7. Spomnil se je, da v šoli pogosto kolca. Verjetno je to njegov telesni ventil za jezo. Tapkala sva, dokler ni jeza in napetost v telesu popustila.
- Ali se s katerim učiteljem razumeš?
- Samo učiteljica nemščine je normalna. Dovoli mi, da počnem kaj drugega, ker vse hitro in prav rešim. Sedaj sestavljam križanko. Skoraj sem jo že končal. 

MAMINO PISMO, 21. 11. 2013:
Pozdravljena, Berta!

Pri sinu opažam, da je dosti bolj miren. Včeraj me je poklicala razredničarka, ki mi je povedala, da se je opravičil učiteljici za tehniko, ki ji je rekel, da laže, ker je imel noge naslonjene na mizo in to brez, da bi mu jaz kaj rekla. Sam je prišel do spoznanja, da jo je po krivem obdolžil, da laže. Včeraj me je presenetilo tudi to, da me je po tekmi poklical in me vprašal, če se bova zvečer učila glasbo, ker bo danes vprašan. Tega do zdaj nisem vajena.

Se pa moram sama stapkati, ker je v meni bojazen, da to ne bo trajalo dolgo, da me hoče zopet okoli prinesti s svojimi dejanji, ...

Povedal mi je tudi, da ste mu ful faca, ker ste učiteljica in razumete njegove težave. Se pravi, da vam zaupa. Dogovorila sva se, da ko začuti, da bi z vami tapkal, naj mi to pove in bi se dogovorili za tapkanje preko skypa.

V ponedeljek si je med odmorom s sošolcem metal radirko in peresnico, učiteljica je imela potem z njim pogovor, da se to ne sme. Meni se to sicer ne zdi nič takega, ker je bilo to med odmorom, ne pri uri, vendar mi je Bor povedal, da se je počutil slabo, da ve, da to ni prav in bi on z Berto tapkal na to.

Iz srca se vam zahvaljujem za vašo pomoč in skrb in vas prosim še za nadaljne sodelovanje.

Lep pozdrav

3. SREČANJE, 24. 11. 2013 (skype, 1 uro):
   Pogovor med tapkanjem je razkril, kako se X počuti:
- Najbolj dolgočasno mi je naravoslovje. Učiteljice ne maram za 7, ker je stara in dolgočasna. Ne pokliče me k tabli. Preskoči me, ignorira me, ne upošteva me in to me jezi. Po njeno bi moral sedeti popolnoma pri miru. Ne marava se. Tudi večina sošolcev je ne mara. Ta učiteljica ima rada piflarje, ki se ji prilizujejo in to me jezi. Kot da igrajo neko igro, lažejo, meni gre na bruhanje, kako se obnašajo. Preziram jo, ne spoštujem je. Zanalašč se grdo obnašam, da pokažem, kaj čutim do nje. Samo takrat me opazi. To delam, čeprav vem, da bom kaznovan. Ne morem biti pri miru. 
   Jeza je bila v začetku velika za 9, po polurnem tapkanju pa le še za 2. V tem stanju pa je bil sposoben razumeti svojo vlogo v tem začaranem negativnem krogu. Vprašala sem ga:
- Kako se ti počutiš, ko se pogovarjaš z mano? 
- Dobro.
- Pa veš zakaj? Zato, ker te poslušam in razumem tvoje občutke. Imaš vso mojo pozornost. Ali misliš, da se lahko kaj spremeni, če učiteljici med razlago nameniš vso pozornost? 
   Razumel je, da za nespoštovanje dobi nazaj nespoštovanje. Zaključila sva s pozitivnim tapkanjem, da bo na svoj (nepiflarski) način poskusil najti stik z učitelji.

MAMINO PISMO, 29. 11. 2013:
Pozdravljeni, Berta!

Moram vam povedati, da sem zelo vesela. Danes me je poklicala sinova razredničarka, ki je rekla, da je X umirjen. Nobena učiteljica z njim ni imela problemov, pa tudi sošolci ne, tako da mi to zelo dosti pomeni. 
Pri učiteljici naravoslovja se je sam ponudil, da prinese v šolo 6 vzorcev različnih vrst vode. Ker se je za to nalogo javil še eden učenec, ki pa je vodo pozabil prinesti, je bila učiteljica zelo vesela njegove skrbnosti. Dogovorila sta se, da če bo vedno tako pridno opravil nalogo, ki bo pomagala pri delu celega razreda, mu bo iz tega na koncu leta dala oceno.
Sin je bil seveda zelo vesel, jaz pa verjetno še bolj.

Tudi do babice se obnaša drugače, bolj strpno, tako da EFT res deluje in sem vam zelo hvaležna za to, da ga razumete in nama pomagate. Ostalo je še nekaj zamer do učiteljice matematike, ki ne odzdravlja in je bolj take "bolaste" narave in pa babica, ki mu kar naprej nekaj teži.

Še naprej si želim sodelovanja z vami in vas lepo pozdravljam,

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 25. november 2013

25. 11. 2013: NA ŽIVCE MI GREŠ

"Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo." Giacomo Leopardi

Pozdravljeni!

  Prejšnji teden sem tapkala s parom, ki spada med tiste aktivne upokojence, ki nimajo časa. Obiskujeta razne tečaje in občasno čuvata vnučke. V njuni družbi je prijetno, sta optimistična in naklonjena eden drugemu. 
  Tokrat sta omenila, da sta v stiski, kadar čuvata vnučka, ki se ne igra sam, ampak ves čas rabi njuno pozornost. Pomislila sem, da bi jima predlagala nadomestno tapkanje za vnučka. Vendar pa se je v opisovanju otrokovega obnašanja pokazalo, da imata različen pogled na to, kaj bi bilo za vnučka dobro. Predlagala sem, da tapkamo njuni različni stališči. Bilo je zelo zanimivo, ker je bilo hitro jasno, da ne tapkamo samo tega nesporazuma, ampak je to nekaj, kar se večkrat ponovi v različnih odtenkih in variacijah.
KARATE:
  Čeprav se ne strinjam s tabo in me tvoje stališče živcira, se popolnoma in v celosti sprejemam.
  Čeprav imava različni stališči, naju oba sprejemam.
  Čeprav me jezi, kako se obnašaš do vnučka, naju imam oba rad/a.

PO TOČKAH:
   na živce mi greš, ko to rečeš, kako to rečeš, na živce mi greš, če nič ne rečeš,
   jezi me, kadar narediš to ..., jezi me, kadar tega ne narediš,
   razvajaš ga, vse mu dovoliš, samo prepoveduješ in omejuješ, 
   po moje to ni prav, po moje pa je to prav ...

   Tapkali smo nekaj krogov in se smejali, ker so bile besede tako na mestu in ker med tapkanjem to lahko izrečeš in se konflikt ne povečuje, ampak nasprotno, izginja.
  
   Potem pa je gospa omenila, da jo najbolj moti, da se mož hitro razjezi, on pa je rekel, da se ne jezi, ampak tako govori. Vprašala sem jo, ali jo njegov​ glas na kaj spominja. Ni se spomnila. Vprašala sem jo še, ali se je kateri od staršev jezil nanjo. Takoj se je spomnila, da se je oče glasno jezil. Začutila je tiščanje v prsih. V njej se je prebudila prestrašena punčka, ki se boji očetove jeze. Ko pomirimo prestrašeno punčko, se odrasla ženska lahko trezno odzove na moževo govorjenje in mu ne pripiše več takega pomena kot prej.

   V branje priporočam knjigo Najina ljubezen. Žal pa do sprememb ne pride z branjem knjig, ker ne sežejo v podzavest, kjer domujejo strahovi. Za resnične spremembe je veliko bolj pomembno, da tapkamo.

​   Zgodba opisuje tapkanje v partnerskem odnosu, vendar je tapkanje lahko v pomoč v vseh odnosih.​

Kako najti ljubezen svojega življenja

Srčna želja vsake ženske in vsakega moškega je najti ljubezen svojih sanj. Partnerja, ki bo izpolnil velika pričakovanja o romantični ljubezni, varnosti in srečni družini. 

Le redkim to uspe. Skoraj polovica zakonskih zvez (in še veliko več ljubezenskih) se konča z ločitvijo ter bolečino in osamljenostjo, ki jo le-ta prinese s sabo. Če pa je ločitev povezana tudi z delitvijo premoženja in bojem za skrbništvo nad otroki, ima lahko prav travmatične posledice za vse vpletene. Vendar ni treba, da je tako...
Vodilni zakonski terapevt Dr. Harville Hendrix vam bo v knjigi Najina ljubezen na strokoven, a razumljiv in poljuden način, pokazal pot mimo številnih čeri do ljubezenske zveze, o kateri ste vedno sanjali. Avtor trdi, da trdnost in trajanje zakonske ali partnerske zveze v ničemer ni odvisna od sreče pri izbiri partnerja ali kakšnega drugega naključnega dejavnika, ampak od zavedanja svojih potreb in potreb svojega partnerja ter od njihove izpolnitve. 

Avtor opozarja, da ljudje pogosto bežijo iz enega odnosa v drugi, a če pri tem ne razrešijo razlogov in odpravijo vzrokov za neuspeh prvega razmerja, bodo vedno znova razočarani in nezadovoljni. Še več, z vsakim novim neuspehom se bo povečeval občutek nemoči in poglabljalo nezaupanje v lastno sposobnost soustvariti srečno življenje v dvoje. 
Dr. Hendrix je na podlagi spoznanj in izkušenj iz svoje več kot dvajset let dolge prakse (v kateri je svetoval več kot tridest tisoč ljudem) trdno prepričan, da bi morali pari narediti vse, da ohranijo zakonsko oziroma partnersko zvezo. Razlogi za nezadovoljstvo z zvezo namreč niso v partnerju, ampak v lastnih nepotešenih hrepenenjih iz otroštva. To je pravzaprav osvobajajoče spoznanje, saj se zavemo, da je ključ do zakonske harmonije v naših rokah.

Dr. Hendrix razkriva, da je vzrok vseh kasnejših težav v zakonu prepričanje ljudi, da je za dober zakon ali zvezo potrebno le najti pravega partnerja. V nasprotju s tem trdi, da smo mi tisti, ki moramo postati pravi partner. Tak, ki bo razumel, da je za dober zakon potrebna predanost, samonadzor ter volja in pogum za osebno rast in spremembe. Vse napotke in podporo, ki jih potrebujete na tej poti, boste našli v tej knjigi, ki je napisana v jasnem in razumljivem jeziku.
Knjiga Najina ljubezen je pravzaprav priročnik, zato je nepogrešljivo čtivo za vse pare, ki se soočajo s težavami ali celo že razmišljajo o usodni odločitvi o razvezi. To je knjiga, ki vam lahko pomaga obnoviti zvezo, v katero morda ne verjamete več. 

EPILOG:
​​Pozdravljena,
lepo ste opisala, z vsem se strinjava.
Moram  pa povedati, da je bil dedi čisto drugačen do malega​.​​ ​Dedi pravi, da je bil mali drugačen!
​Oba sta se zelo lepo ujela in mali mu je celo dovolil, da gre z njim zvečer v sobo in mu pove pravljico...
Sem pa poizkusila tapkati z malim, pa ni in ni hotel.
Gledala sva tudi risanko Mala kraljična, kjer mala tapka (samo na vrhu glavice in krajši čas ).
Super bi bilo, če bi bili kakšni cd-ji za otroke, da bi tapkali skozi igro.
Predvsem ta mali, ker jim še ne moreš razložiti razloga za tapkanje.
Lepo pozdravljena,

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 18. november 2013

18. 11. 2013: IŠČEM REŠITEV

Pozdravljeni!

 Prejšnji teden je tapkalce razveselila novica, da so našo predano učiteljico tapkanja Piko Rajnar nominirali za Slovenko leta. To je veliko in zasluženo priznanje njenemu delu in lep način, da bo za tehniko EFT zvedelo še več ljudi.

 Pred mojimi očmi pa se je zgodilo nekaj navdihujočih osvoboditev izpod čustvenih bremen, ki jih še nisem uspela natipkati, zato pošiljam mail, ki ga je napisala moja kolegica. Poleg tapkanja se ukvarja še s pisanjem pravljic po naročilu in poučevanjem čuječnosti. Čuječnost pomeni biti pozoren na določen način, ko namensko zavestno opazujemo svoje čutenje (senzorično izkušnjo), čustvovanje in misli v sedanjem trenutku brez reagiranja in brez ocenjevanja.

Pravijo, da sta v odnosu obe strani odgovorni za skupen odnos. Torej 50:50. To pomeni, naredim svojo polovico, kaj bo na drugi strani, pa ni več v mojem dosegu, kajne? 
Kaj če spremenimo tole postavko in rečemo, da morata biti za dober odnos obe strani odgovorni 100%, torej 100:100. Kaj bi to pomenilo? 
Recimo, da sem v slabem odnosu, kjer je prisotna takšna ali drugačna zloraba, čustvena, psihična, telesna, ali pa zanemarjanje (seveda govorim o odraslih osebah). Mar to pomeni, da vzdržujem ljubeče stanje, nekdo pa slabo ravna z menoj? 
Namesto tega lahko poskusim s tapkanjem. Za tisto drugo polovico se vprašam: 
Zakaj, kako, s čim dopuščam tako ravnanje do sebe?
Kaj se spremeni pri taki drži? Nisem žrtev, prevzamem odgovornost, iščem rešitev, ne obsojam, ne krivim, ne sramotim, ker nimam koristi od tega. In ne govorim le o odnosih doma, pač pa tudi o odnosih na delovnem mestu, do inštitucij, učiteljev, prijateljev, nasprotnikov.

Tapkanje ali EFT je tehnika čustvenega osvobajanja, torej je namen sprostitev zastalih čustev. Najprej jih prepoznam. In zakaj pišem to v povezavi z odnosi? Če preskočim zgodbo, zaplet, situacijo, recimo, ta mi je rekel to in to, v službi se mi je zgodilo to in to, na avtobusu me je zmerjal ta in ta (otroci), na davčni so mi izračunali to in to, na servisu so mi naredili to in to.... Torej preskočim ta del in pogledam vase, kaj čutim, kje čutim, kako intenzivno. Recimo jezo veliko za 8, pod njo strah za 10, in pod njim zapuščenost za 9. V trebuhu, v grlu ali v ramenih.... stiska, reže, duši.... in to odtapkam.

Primer zaporedja:
Čeprav čutim ta strah, se sprejemam taka, kot sem in spoštujem sebe in svoje občutke, ki mi kažejo, da se nekaj dogaja z menoj.
Čeprav čutim ta strah velik za 10, se imam vseeno rada. Pač čutim strah, a nisem le ta strah in v meni je prostor tudi še za sprejemanje sebe, take kot sem.
Čeprav je v meni ta občutek strahu, pa to nisem cela jaz, a vseeno sprejemam to, kar čutim in sebe, taka kot sem.
Po točkah tapkamo: strah, čutim ta strah, v trebuhu ga čutim, ....
Na enak način se lotim tudi zapuščenosti in jeze.

Morda se spomnim, od kdaj mi je znan tak občutek in odtapkam lahko tisti dogodek, nato pa se vrnem k zgodbi in pogledam, kaj in kako čutim sedaj in kaj mi je storiti. Seveda lahko tapkam tudi zgodbo, pripovedujem, kaj se je zgodilo, kaj je kdo rekel in tapkam občutke, ki se sprožijo ob tem.

In zdaj odnosi: Kaj ko bi v nesporazumu vsaka stran najprej nevtralizirala čustva, odtapkala, oddihala, karkoli pač in se nato vrnila k zunanji zgodbi, če bi še bila pomembna in če bi bila, bi se odraslo reševala, kajne? 
Odgovorno in spoštljivo do sebe in nasprotne strani.

          Dr. Darja Bitenc Logar, http://www.zlatapravljica.si/


Če se vam zdi, da bi vam to znanje lahko prišlo kdaj prav, ste vabljeni na delavnico!

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 11. november 2013

11. 11. 2013: KO SI ZALJUBLJEN in "mamin" glavobol

Pozdravljeni!

    Živim v Hrvatinih nad Ankaranom in poleti se grem najraje kopat na Debeli rtič.
    Zadnji dve leti sem ob pogledu na Mladinsko zdravilišče in letovišče vedno pomislila, kako bi otrokom, ki so tam na počitnicah, predstavila tehniko EFT. Letos poleti pa sem se nekega dne kar odpeljala tja. Napotili so me k pedagoški vodji letovišča. Tako sem spoznala še eno sorodno dušo, prijazno in energično Gabrijelo Kukovec Pribac. Sodelovanje je steklo med jesenskimi počitnicami, ko je tam letovalo preko sto otrok. 
    Vodje skupin so prostovoljci. Mladi ljudje raznih strok, ki jim je to delo izziv in zadovoljstvo. Vsem sem na kratko predstavila tapkanje, pet pa jih je prišlo tudi na uvodno štiriurno delavnico. 
    Tapkala sem s petimi skupinami otrok in vsaka je bila po svoje zanimiva. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin skupina dvanajstih deklet (7. - 9. razred), ki so prišle na tapkanje pred večernim plesom.
    Na primeru treme pred ocenjevanjem sem jim razložila, kako poteka tapkanje. Takoj so začele tapkati z mano. Pripovedovale so, kje in kako v telesu čutijo strah in smo tapkale. Ko je občutek strahu že malo popustil,​ pa se oglasi ena od deklet in reče: 
    "Kaj lahko tapkanje pomaga tudi, ko si zaljubljen?" 
    In jo vprašam: "Kaj te pa moti pri zaljubljenosti?"
    "Želim si biti z njim, ko pa pride mimo, rečem kaj neumnega in se neumno obnašam."
    In potem se je vsulo: "Jaz pa zafarbam." "Meni se tresejo kolena." "Jaz se cela tresem." "Jaz ne vem, kaj naj rečem." "Jaz slišim, kako mi srce razbija." "Strah me je, da mu ne bom všeč."
    In smo seveda tapkale. Po tapkanju pa so šle veselo na ples.​
    ​Lepo,​ ne?
    Ostala je še deklica, ki jo je med tapkanjem začela boleti glava za 10. Povedala je, da ima močan glavobol približno 4x na mesec, od kar pomni. Glavobol kar ni hotel popustiti, zato sem jo nerodno vprašala: "Pa je to tvoj glavobol?"
    Začudeno me je pogledala in rekla: "Seveda je."
    Potem sem ji povedala, da je bilo vprašanje mišljeno malo drugače. "Ali pri vas doma še koga boli glava?"
    "Mamo pogosto boli glava."
    "Kaj pa, če si se od mame nehote naučila, da je popolnoma normalno, da te boli glava? Tako kot je normalno, da si umiješ zobe?"
    Odtapkale smo en krog na to temo in je rekla, da jo samo še malo boli in da gre na ples.
    Nekateri otroci so mi napisali svoje elektronske naslove in upam, da mi bodo kdaj napisali, kako jim je tapkanje pomagalo. 

    EFT je še mlada tehnika, ki se razvija in dopolnjuje in dobro je upoštevati navodilo: PREIZKUSI JO NA VSAKI STVARI (mišljeno je na vsakovrstnih izzivih) in sam ugotovi, ali deluje. Otroci to naredijo spontano.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 4. november 2013

4. 11. 2013: PREVAL NA GREDI

Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš, vedno imaš prav.  Henry Ford       
   
 Pozdravljeni!

 Tapkanje s športniki je še posebej zanimivo, ker so zanje rezultati tako pomembni, da jim ni kaj dosti mar, če komu tapkanje izgleda čudno, smešno ali neumno. Pripravljeni so na dolge in naporne treninge in tudi na uro tapkanja.
 Pred počitnicami se je pri meni oglasila Mia, ki zagreto trenira gimnastiko v klubu Salto. (Se še spomnite Talentov?) Naslednji dan je imela tekmovanje in bilo jo je strah, da bo padla z gredi med izvajanjem prevala. Povedala je, da čuti strah za 10 v želodcu in da se trese. 
KARATE:
 Čeprav me je strah, da bom na tekmovanju padla z gredi, se zavedam, da sem na treningu ta element že velikokrat dobro izvedla.
 Čeprav čutim ta strah v želodcu, ko pomislim na preval na gredi, vem, da sem dobra v gimnastiki.
 Čeprav se tresem od strahu, sprejemam vse svoje občutke.
PO TOČKAH:
  strah me je, da bom padla, boli me želodec, tresem se, bojim se, kaj se bo zgodilo na tekmovanju, tresem se, mišice se tresejo, kosti se tresejo, sklepi se tresejo, vse celice se tresejo, zrak okrog mene se trese (tu sva se nasmejali in s smehom sprostili še en del napetosti)
  Strah se je po nekaj krogih zmanjšal na subjektivno oceno 4. Vprašala sem jo, če je še koga strah, ko ona tekmuje. Odgovorila je:
"Mama se trese." In sva tapkali tudi to. Po tem tapkanju je bil strah velik le še za oceno 2. Vprašala sem jo:
"Kaj pa je najhuje, kar se zgodi, če padeš z gredi?"
"Odbijejo mi točke."
"In kako bi se počutila, če bi dobila manj točk?"
"Sram bi me bilo."
  Odtapkali sva še sram in skupaj z njim je izginil tudi strah.
  Zaključili sva s tapkanjem pozitivnih afirmacij, da ji bo uspelo.

V nedeljo sem dobila mail:
Pozdravljeni. 
Najprej naj vam povem da tako sproščena in zadovoljna, kot je bila v petek, ni bila že dolgo. Takoj ko je prišla na trening, mi je povedala, da se je full sprostila na tapkanju. Pa še trenerki je takoj povedala, da je tapkala in da se počuti dobro. Zvečer je tapkala še sama.
Tekma je šla super. Rezultat ni toliko pomemben kot dejstvo, da je Mia s svojim nastopom super zadovoljna. Celo trenerji so ostali presenečeni nad njenim nastopom. Pa še za tapkanje so se ogreli in jih to zelo zanima. 
Zanimivo je da Mia čuti, da se jaz bojim. Sama nimam takega občutka. Mene je samo "strah" njenega  nezadovoljstva...njenega negativnega mnenja o sebi.... 
V priponki  vam pošiljam slikice s tekme- prevala na gredi. Zanimiv je njen obraz pred začetkom prevala in zmagoslavni nasmeh na koncu.
Lep preostanek vikenda.
​ ​
 Emina

»Zmagovati ne pomeni vedno biti prvi, zmagovati pomeni,
da ti gre bolje, kot ti je šlo prej.«         Bonnie Blair

http://www.youtube.com/watch?v=ksuragZVFqg  tapkajo tudi uveljavljeni športniki

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
Prikazana je datoteka gVm-CDyHosQ3xw8Rbyafdao75HNNBDnyZvPwgP4nero.jpeg  Prikazana je datoteka D2jgvl5LraHVKea5XzUJsKgnHvmJiiLvJyDFwB6lgso.jpeg  Prikazana je datoteka Te66JAXDEumd1ic56WXFos4anoNooAjVxURy_mHOaCM.jpeg

ponedeljek, 28. oktober 2013

28. 10. 2013: TRI DNI BO BOLELO. Ali res?

Pozdravljeni!

   Učila sem deklico, ki je dobila zobni aparat. Zjutraj je spila Lekadol in prišla k pouku. Po treh urah pa je učinek tablete popustil in deklica je začela stokati. Učence sem vprašala, ali so pripravljeni tapkati skupaj z njo in ji na ta način pomagati. Večina jih je sodelovala. 
   Povedala je, da jo boli in peče za 10 (To je subjektivna lestvica, s pomočjo katere oseba določi intenzivnost bolečine. Lestvica je od 1 do 10, kjer je 1 najmanjša bolečina, 10 pa najhujša bolečina.). Bolelo jo je, kadar je ugriznila in zato sploh ni mogla jesti. Odtapkali smo nekaj zaporedij, vendar je bolečina le malo popustila. Še vedno je bila za 8. Po nekaj minutah tapkanja sem se zahvalila učencem za sodelovanje, deklica je nadaljevala s tapkanjem, mi pa s poukom. 
   Po pouku pa sva vso pozornost posvetili tapkanju. Vprašala sem jo, kaj še čuti poleg bolečine in kaj misli o "zvezdicah". Povedala mi je, da jo je strah:
- da se bodo zobje zaradi aparata zmanjšali,
- da bo z aparatom kaj narobe, da se bo strgala vrvica,
- da je čeljust pretrda in se zob ne bo mogel premakniti.
   Vse to sva pretapkali in bolečina je še malo popustila. Pravzaprav sem bila razočarana, ker ni že v celoti izginila in ni mi bilo jasno, kaj jo še zadržuje. Prešinila pa me je misel (to se med tapkanjem pogosto dogaja!!!), da jo vprašam:
   "Kaj pa je rekel zdravnik?" 
   "Rekel je, da bo tri dni bolelo." 

   Izvajalci tapkanja smo vaši sopotniki. Pomagamo nositi vaše breme, da se počutite dovolj varne in močne, ko se soočate s svojimi neprijetnimi občutki. Med pogovorom sami ugotovite, kaj vpliva na vaše počutje. Nismo jasnovidci, vse odgovore imate vi. Naše delo pa je, da ob pravem času vprašamo pravo stvar. 

   Nadaljevali sva s tapkanjem:
KARATE:
   Čeprav je zdravnik rekel, da me bo tri dni bolelo, sem jaz pridna punca. (3x)
PO TOČKAH:
   Rekel je, da me bo bolelo, tri dni bo bolelo, še me boli in peče, tri dni bo bolelo ... Med tapkanjem sem ji ponudila drugačen pogled na problem: mogoče pa zdravnik ne ve točno, koliko časa me bo bolelo, mogoče mene ne bo tako dolgo bolelo, ker tapkam ...
Po tem zaporedju tapkanja, je ostal le še neprijeten občutek. Da se bolečina ne bi vrnila, sva zaključili s tapkanjem pozitivnih afirmacij.
KARATE:
   Čeprav mislim, da je čeljust trda in se zob ne more premakniti, je to samo moje prepričanje, ki ga lahko spremenim.
   Kaj če si izberem drugačno sliko? Moja čeljust je mehka kot plastelin in zob gre z lahkoto na pravo mesto.
   Predstavljam si, da je čeljust okrog tega zoba mehka in zob se z lahkoto premika, kamor ga vodi aparat.
PO TOČKAH:
   Čeljust je mehka, zob se premika, mehka bo toliko časa, da gre zob na pravo mesto, pritisk popušča, napetost okrog zoba popušča, zob se premika brez bolečin, mehko in gladko drsi ...

   V pol ure je bila bolečina, ki naj bi trajala tri dni, odpravljena.
   
   Kaj mi to pove o moči mojih misli in prepričanj?
   Ali se jih sploh zavedam?
   Ali sem jih pripravljena spremeniti, opustiti?

PRIPOROČAM, DA ŠE KAJ PREBERETE O TEJ TEMI. Preberite si cele članke na spodnjih povezavah.
   Terapevtski učinek zdravnikovega odnosa
Ta spoznanja vplivajo tudi na komuniciranje med zdravnikom in bolnikom. Danes prevladuje prepričanje, da je zdravnikov uspeh pri zdravljenju v približno 30 odstotkih odvisen od bolnikovih pričakovanj. Torej ni nič čudnega, da tudi stavki, kot je, denimo, »to bo zdaj bolelo«, sprožijo učinek noceba. 
Nedavne študije so celo pokazale, da lahko kratka informacija, ki traja le 90 sekund, celo štiri dni pozneje sproži učinek, ki lahko traja osem ali več dni. Prof. dr. Hans-Georg Kress ugotavlja: »Tisti, ki bolnika zdravi, ima ključno vlogo. Formulacija povedanega in način pojasnjevanja zagotovo vplivata na uspeh medicinskega posega. Številni zdravniki si bodo torej morali pridobiti občutek za resnico, da ima lahko že njihovo vedenje močan terapevtski učinek – pozitiven ali negativen.«

Čarobna moč zdravnikovih besed: V zahodni medicini imajo na neki način vlogo čarovnikov ljudje v belih haljah. Zdravniki imajo sicer v veliki meri opraviti z racionalno vednostjo, a na bolnika lahko vplivajo tudi s sugestijo. Med drugim velikokrat zdravijo tudi z dobro besedo. Bolnikovo stanje pa se lahko nenadoma poslabša zgolj zaradi neprevidne zdravnikove izjave. Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel cela vrsta študij kaže, da določene težave in simptomi pogosteje nastopijo, če zdravniki preveč opozarjajo na stranske učinke nekega zdravila. Večina zdravnikov pa veliko slabše pozna nocebo učinek kot placebo.

Spodnji odlomek iz članka, ki je bil leta 2000 objavljen v časopisu The New York Times, razkriva, kako močan je lahko placebo učinek. Pred štiridesetimi leti je mladi kardiolog iz Seattla po imenu Leonard Cobb izvedel edinstven preizkus postopka, ki so ga tedaj po navadi izvajali v primeru angine in pri katerem je zdravnik naredil manjšo zarezo na prsnem košu in povezal vozla dveh arterij, s čimer je želel povečati krvni dotok do srca. To je bila popularna tehnika – devetdeset odstotkov bolnikov je poročalo, da jim je pomagala –, vendar ko jo je Cobb primerjal s placebo operacijo, v kateri je sicer napravil zarezo, vendar ni povezal arterij, se je lažna operacija izkazala za prav tako uspešno. Postopek, znan tudi kot ligatura notranje torakalne arterije, so kmalu opustili.


Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280