ponedeljek, 28. oktober 2013

28. 10. 2013: TRI DNI BO BOLELO. Ali res?

Pozdravljeni!

   Učila sem deklico, ki je dobila zobni aparat. Zjutraj je spila Lekadol in prišla k pouku. Po treh urah pa je učinek tablete popustil in deklica je začela stokati. Učence sem vprašala, ali so pripravljeni tapkati skupaj z njo in ji na ta način pomagati. Večina jih je sodelovala. 
   Povedala je, da jo boli in peče za 10 (To je subjektivna lestvica, s pomočjo katere oseba določi intenzivnost bolečine. Lestvica je od 1 do 10, kjer je 1 najmanjša bolečina, 10 pa najhujša bolečina.). Bolelo jo je, kadar je ugriznila in zato sploh ni mogla jesti. Odtapkali smo nekaj zaporedij, vendar je bolečina le malo popustila. Še vedno je bila za 8. Po nekaj minutah tapkanja sem se zahvalila učencem za sodelovanje, deklica je nadaljevala s tapkanjem, mi pa s poukom. 
   Po pouku pa sva vso pozornost posvetili tapkanju. Vprašala sem jo, kaj še čuti poleg bolečine in kaj misli o "zvezdicah". Povedala mi je, da jo je strah:
- da se bodo zobje zaradi aparata zmanjšali,
- da bo z aparatom kaj narobe, da se bo strgala vrvica,
- da je čeljust pretrda in se zob ne bo mogel premakniti.
   Vse to sva pretapkali in bolečina je še malo popustila. Pravzaprav sem bila razočarana, ker ni že v celoti izginila in ni mi bilo jasno, kaj jo še zadržuje. Prešinila pa me je misel (to se med tapkanjem pogosto dogaja!!!), da jo vprašam:
   "Kaj pa je rekel zdravnik?" 
   "Rekel je, da bo tri dni bolelo." 

   Izvajalci tapkanja smo vaši sopotniki. Pomagamo nositi vaše breme, da se počutite dovolj varne in močne, ko se soočate s svojimi neprijetnimi občutki. Med pogovorom sami ugotovite, kaj vpliva na vaše počutje. Nismo jasnovidci, vse odgovore imate vi. Naše delo pa je, da ob pravem času vprašamo pravo stvar. 

   Nadaljevali sva s tapkanjem:
KARATE:
   Čeprav je zdravnik rekel, da me bo tri dni bolelo, sem jaz pridna punca. (3x)
PO TOČKAH:
   Rekel je, da me bo bolelo, tri dni bo bolelo, še me boli in peče, tri dni bo bolelo ... Med tapkanjem sem ji ponudila drugačen pogled na problem: mogoče pa zdravnik ne ve točno, koliko časa me bo bolelo, mogoče mene ne bo tako dolgo bolelo, ker tapkam ...
Po tem zaporedju tapkanja, je ostal le še neprijeten občutek. Da se bolečina ne bi vrnila, sva zaključili s tapkanjem pozitivnih afirmacij.
KARATE:
   Čeprav mislim, da je čeljust trda in se zob ne more premakniti, je to samo moje prepričanje, ki ga lahko spremenim.
   Kaj če si izberem drugačno sliko? Moja čeljust je mehka kot plastelin in zob gre z lahkoto na pravo mesto.
   Predstavljam si, da je čeljust okrog tega zoba mehka in zob se z lahkoto premika, kamor ga vodi aparat.
PO TOČKAH:
   Čeljust je mehka, zob se premika, mehka bo toliko časa, da gre zob na pravo mesto, pritisk popušča, napetost okrog zoba popušča, zob se premika brez bolečin, mehko in gladko drsi ...

   V pol ure je bila bolečina, ki naj bi trajala tri dni, odpravljena.
   
   Kaj mi to pove o moči mojih misli in prepričanj?
   Ali se jih sploh zavedam?
   Ali sem jih pripravljena spremeniti, opustiti?

PRIPOROČAM, DA ŠE KAJ PREBERETE O TEJ TEMI. Preberite si cele članke na spodnjih povezavah.
   Terapevtski učinek zdravnikovega odnosa
Ta spoznanja vplivajo tudi na komuniciranje med zdravnikom in bolnikom. Danes prevladuje prepričanje, da je zdravnikov uspeh pri zdravljenju v približno 30 odstotkih odvisen od bolnikovih pričakovanj. Torej ni nič čudnega, da tudi stavki, kot je, denimo, »to bo zdaj bolelo«, sprožijo učinek noceba. 
Nedavne študije so celo pokazale, da lahko kratka informacija, ki traja le 90 sekund, celo štiri dni pozneje sproži učinek, ki lahko traja osem ali več dni. Prof. dr. Hans-Georg Kress ugotavlja: »Tisti, ki bolnika zdravi, ima ključno vlogo. Formulacija povedanega in način pojasnjevanja zagotovo vplivata na uspeh medicinskega posega. Številni zdravniki si bodo torej morali pridobiti občutek za resnico, da ima lahko že njihovo vedenje močan terapevtski učinek – pozitiven ali negativen.«

Čarobna moč zdravnikovih besed: V zahodni medicini imajo na neki način vlogo čarovnikov ljudje v belih haljah. Zdravniki imajo sicer v veliki meri opraviti z racionalno vednostjo, a na bolnika lahko vplivajo tudi s sugestijo. Med drugim velikokrat zdravijo tudi z dobro besedo. Bolnikovo stanje pa se lahko nenadoma poslabša zgolj zaradi neprevidne zdravnikove izjave. Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel cela vrsta študij kaže, da določene težave in simptomi pogosteje nastopijo, če zdravniki preveč opozarjajo na stranske učinke nekega zdravila. Večina zdravnikov pa veliko slabše pozna nocebo učinek kot placebo.

Spodnji odlomek iz članka, ki je bil leta 2000 objavljen v časopisu The New York Times, razkriva, kako močan je lahko placebo učinek. Pred štiridesetimi leti je mladi kardiolog iz Seattla po imenu Leonard Cobb izvedel edinstven preizkus postopka, ki so ga tedaj po navadi izvajali v primeru angine in pri katerem je zdravnik naredil manjšo zarezo na prsnem košu in povezal vozla dveh arterij, s čimer je želel povečati krvni dotok do srca. To je bila popularna tehnika – devetdeset odstotkov bolnikov je poročalo, da jim je pomagala –, vendar ko jo je Cobb primerjal s placebo operacijo, v kateri je sicer napravil zarezo, vendar ni povezal arterij, se je lažna operacija izkazala za prav tako uspešno. Postopek, znan tudi kot ligatura notranje torakalne arterije, so kmalu opustili.


Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 21. oktober 2013

21. 10. 2013: ZANIMIV POJAV

opazujem zadnji teden. Zvedela sem, da en učenec pogosto ponavlja, da je neumen, budala in podobno. Tega v razredu nisem opazila, je pa res, da se je pogosto zamotil s šolskimi potrebščinami, odlašal z nalogami, vzdihoval, da je vsega preveč in mi namenil dramatične poglede, če je bilo po njegovem občutku preveč domačih nalog.
    Opozorilo sem vzela resno in mu povedala, kaj sem zvedela ter ga vprašala, ali je pripravljen, kaj narediti, da se teh občutkov reši. Dogovorila sva se za tapkanje po pouku. 
    Za ogrevanje sva tapkala na splošno, da čuti, da je neumen. Po dveh zaporedjih sem ga vprašala, če se že dolgo tako počuti. 
"Ja, že dolgo je tako," mi je pritrdil.
"Občutek imam, da je to nekaj starega," sem nadaljevala, ne da bi pričakovala, da bom zvedela kaj bolj konkretnega.
"Aha, začelo se je v vrtcu. Vzgojiteljica je rekla, naj povemo, kaj je spredaj in kaj je zadaj. In jaz nisem razumel vprašanja. Vsi so odgovorili, jaz pa sem bil tiho in sem se počutil neumno."
KARATE:
    Čeprav takrat nisem vedel, kaj naj rečem, sem prav bister fant.
    Čeprav sem se takrat počutil neumno, veliko stvari vem in znam.
    Minilo že veliko časa in še vedno se počutim neumno. Kljub temu sem prav poseben otrok.
PO TOČKAH:
    neumen sem, nisem vedel, nisem razumel, tiho sem bil, vsi so vedeli, neumen sem, takrat nisem vedel in tudi sedaj večkrat ne vem, neumen sem in vse je pretežko, nisem razumel in tudi sedaj večkrat ne razumem, neumno se počutim, nimam pojma, vsi znajo, samo jaz ne ...

    Med tapkanjem je začel zehati, kar je pogosto znak, da se je sprostil pretok energije. Po nekajminutnem tapkanju sva zaključila s pozitivnim krogom, da sedaj že veliko zna, dobro bere in računa, lepo in hitro piše, da se nalog loteva z dobro voljo, da takoj začne z delom, da ga čim prej konča in uživa v igri.
    Zgodba ni namenjena kritiki vzgojiteljic (do takih dogodkov prihaja v vseh življenjskih obdobjih!!!), ampak je primer, kakšne zaključke naredimo (in in jih trajno ohranjamo pri življenju) iz povsem "nedolžnih" dogodkov.

    Lepo je bilo cel teden opazovati, kako je stokanje in zavijanje z očmi izginilo s seznama običajnih odzivov tega dečka. Pravzaprav se mu je spremenil izraz na obrazu. Prej je pohvali sledil pogled ´ali misliš resno´, sedaj je zasijal s pogledom, ki je govoril ´to je pa lepo slišati´.

    Do tu je to povsem običajna "tapkalska" zgodba. ZANIMIV POJAV pa imenujem to, da se njegovo vedenje spremenilo le pri mojih urah, prav tako spremembe niso opazili doma. 

    V petek sva spet tapkala. Povedal mi je, kako se počuti, kaj ga moti, kadar ima individualno pomoč. Individualne ure so učencem večinoma všeč, ker imajo vso pozornost, so pa tudi naporne, saj nobena napaka ne ostane skrita.

    Vztrajno pa se mi vračajo misli: Ali drugi niso opazili spremembe, ker je niso pričakovali?
    Kakšno moč imajo moja pričakovanja? Kako z njimi vplivam na druge ljudi?
    Ali o drugih ljudeh razmišljam na način: Vedno (me/mi) ..../  Nikoli (me/mi ne) .......?
    Ali mi/njim tak način razmišljanja koristi? Kako? Sem ga pripravljen/a spremeniti?
   
    Odtapkajmo pričakovanja, ki jih gojimo do drugih ljudi​​ in jim tako pomagajmo, da bodo to, kar so lahko.
    Če ne veste kako, pridite na EFT delavnico.

   »Vedite se do ljudi, kot da so to, kar naj bi bili, 
    in jim boste pomagali postati to, kar so sposobni biti.« [Goethe]

    http://www.skupinaprimera.si/sl/prispevki/arhiv/2011/07/16/pygmalion-u%C4%8Dinek Robert Rosenthal in Lenore Jacobson sta leta 1968 izvedla eksperiment, s katerim sta dokazala, da lahko realnost spreminjamo z našimi pričakovanji. 
​​
Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 14. oktober 2013

14. 10. 2013: "BALONI ALI JAZ,

sem rekla mojima sestricama (sedaj 4 in 5 let), kadar sta hoteli na zabavi za rojstni dan, imeti balone."
Tako mi je pripovedovala bistra desetletnica z nežnim in odločnim glasom.

Zakaj? Zato, ker je pri dveh letih napihovala balon tako dolgo, da je počil in so ji koščki balona "opekli" lička. Spomni se, da je bil to velik reklamni balon in da je bila zelo ponosna, da ga je znala sama napihniti.

Iz omare sem vzela balončke. Takoj se je na njenem obrazu zarisal strah. In sva tapkali:
KARATE:
 Čeprav me je grozno strah teh balonov, sem jaz prav posebna punca.
 Čeprav se še vedno dobro spomnim, kako je počil tisti velik moder balon in mi opekel lica, sem jaz čisto OK.
 Čeprav čutim ves ta strah v telesu, ko vidim balone, me ima mamica rada.
PO TOČKAH:
  bojim se, spomnim se, kaj se je zgodilo, strah me je balonov, kaj če poči, kaj če mi opeče lica ...(Vprašala sem jo, kje v telesu čuti strah in mi je pokazala na prsni koš, kjer jo je tiščalo.), strah me tišči v prsih, ne morem dihati, ne morem gledati teh balonov, bojim se jih ...
Med tapkanjem je še povedala, da čuti pikanje na licih, kot da bi jo zbadale drobne iglice. Nekateri govorijo o celičnem spominu in pri tapkanju se to vedno znova pokaže. Tudi ta podatek sva vključili v tapkanje. (http://vizita.si/clanek/novice/ali-ima-tudi-srce-spomin.html)

 Po nekaj minutnem tapkanju je strah izginil, lahko je gledala balončke na mizi, ne da bi se jih bala. Da bi preverila ali je odšel strah v celoti, sem napihnila balonček. Takoj se ji je spremenil izraz na obrazu, zato sva se spet lotili tapkanja. Ko je popustila napetost v telesu, se je nasmehnila in naredili sva kratko pavzo. Z občutkom lahkosti sva še enkrat obnovili dogodek izpred osmih let. Sedaj ji iskrice v očeh niso ugasnile, zato sem naredila nov test. Podala sem ji balon in odbila ga je nazaj. Nekaj časa sva si ga veselo podajali, potem pa sem spet poskusila narediti korak naprej. Vzela sem buciko, da bi počila balon. V groznem strahu se ji je spačil obraz in zatisnila si je ušesa, še preden sem se približala balonu. Nadaljevali sva s tapkanjem in povedala mi je, da jo je strah vseh pokov. Kar nekaj časa je trajalo, da se je pomirila in na koncu sva si spet podajali balon. Drugič bova nadaljevali, da premaga tudi ta strah.

 Baloni res niso življenjsko pomembni in deklica bi lahko normalno živela naprej s tem strahom. Sem se pa spomnila nanjo, ko sem gledala posnetek koncerta, kjer se na večtisočglavo množico na koncu usujejo baloni. Si lahko predstavljate, kako bi se ona (perspektivna violinistka) počutila v tej situaciji?
https://www.youtube.com/watch?v=vVIM1b2zXHc - priporočam cel koncert, baloni pa so ob 1.03 minute

 Vsi pa se lahko vprašamo, koliko majhnih in velikih strahov smo že spravili v svoja telesa in sedaj podzavestno (ali zavestno) sprejemamo odločitve, da se bolj ali manj uspešno izognemo situacijam, ki bi prestrašile "zamrznjenega" otroka v nas?

 Poiščimo jih in jih osvobodimo!                                         

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 7. oktober 2013

7. 10. 2013: "VSE SREČNE DRUŽINE SO SI PODOBNE,

vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje." Lev Nikolajevič Tolstoj

Pozdravljeni,

   Ko za rakom (ali za katerokoli težje ozdravljivo ali kronično boleznijo) zboli eden od članov družine, to vpliva na vse. Vsi člani so v šoku ob diagnozi, žalostni, obupani, prestrašeni in/ali jezni. Vsak na svoj način. Pravzaprav je tako ob vsakem dogodku. Včasih se oboleli bolj kot s svojo boleznijo in zdravljenjem ukvarja s tem, kako bo to prizadelo družinske člane. To so življenjske preizkušnje, ki razgalijo vse dobro in slabo v naših odnosih. 
   Težavna je lahko vsakodnevna komunikacija, ker ima vsaka beseda in vsako dejanje sedaj nov kontekst, nov pomen. Ali naj na vse gledam v luči kratkosti in omejenosti življenja ali naj se obnašam kot prej? Še včeraj pomembne odločitve postanejo povsem nepomembne ali celo nesmiselne. Marsikaj je težko izreči na glas, ker se nam zatakne v grlu.
   Pogosta težava je, da bi vsi radi pomagali s posredovanjem informacij o čudežnem zdravilu in/ali zdravilcu, toda oboleli to čuti kot breme in pritisk. Rabi čas, da predela množico informacij in da se odloči, kako bo potekalo zdravljenje. In večkrat se zdravi tako, da ugodi družinskemu članu, čeprav bi se sam odločil drugače. Kaj vse smo pripravljeni narediti za sprejetost, za mir v hiši, za pozornost, za ljubezen? 
   Tapkanje je v veliko pomoč vsem, ki jih je bolezen prizadela posredno. Na ta način se lahko razbremenijo svojih čustev in so v večjo pomoč in oporo bolnemu partnerju ali sorodniku.

Primer za tapkanje, ko smo v šoku (vedno so najboljše VAŠE besede, te so le za orientacijo):
   KARATE:
Čeprav mi je tako hudo, da komaj diham in nimam več solz za jok, se popolnoma in v celoti sprejemam. 
Čeprav ne morem razumeti, zakaj je prišlo do tega in kako bom to preživela, se imam rada.
Čeprav mi možgani sploh ne delajo in bi šla najraje nekam stran, sem še kar v redu.
   TOČKE: ne morem dihati, ne morem misliti, to je pretežko, zakaj ravno naša družina, ne bom zmogla, najraje bi zbežala stran, ni fer ...

   Tapkamo dokler naval čustev ne popusti, oziroma, če začutimo fizično bolečino (npr. bolečino v želodcu, pritisk v glavi, tiščanje v prsnem košu ali grlu), tapkamo dokler ta ne popusti.

   Ko se pomiri šok, se pogosto pokaže drugo čustvo (npr.: žalost, strah, nemoč, jeza). Krivda:
   KARATE:
Čeprav mi je žal, da nisem bila bolj pozorna, saj se mi je že prej zdelo, da z njegovim/njenim zdravjem ni vse v redu, se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav sem rekla, naj gre k zdravniku, mi je žal, da nisem bila bolj vztrajna in sem kljub temu OK.
Čeprav mi je žal za vse grde besede in poglede, za vse tihe in užaljene ure in dneve, vse bi sedaj naredila drugače, se kljub temu sprejemam.
    TOČKE: žal mi je, jaz sem kriva, videla sem, da ni zdrav/a, slutila sem, pa nisem naredila vsega, kar bi lahko, spet nisem bila dovolj vztrajna in odločna, žal mi je, ko bi le lahko kaj spremenila, žal mi je, da sva se kregala, vedno sem mislila, da je še toliko pred nama, zakaj nisem prej ...

    NE ČAKAJMO, DA NAS BO ZBUDILA BOLEZEN! 
Že danes odtapkajmo kašno jezo ali zamero in polepšajmo dan sebi in našim bližnjim.
                    
Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280