ponedeljek, 23. december 2013

23. 12. 2013: "OTROCI SE RODIJO POPOLNOMA ČLOVEŠKI -

to pomeni, da so družbena, odzivna in empatična bitja. Te lastnosti niso priučene, temveč prirojene. Da pa se lahko razvijejo, morajo biti otroci z odraslimi, ki spoštujejo in upoštevajo to, kar je v človeku človeškega in družbenega« (Jesper Juul, Kompetentni otrok, 2008, str. 23).

Pozdravljeni!

   Že nekaj let me navdušujejo knjige danskega družinskega terapevta, pisatelja in predavatelja Jesperja Juula, ki zadnja tri desetletja zagovarja nove in boljše pristope v vzgoji. Vedno znova nam sporoča, da je otrokovo problematično vedenje simptom, s katerim kliče na pomoč. http://www.familylab.si/show_article.asp?AjrDcmntId=506
   Zgornja misel zajema hkrati tudi bistvo tapkalskega pogleda na človeške probleme, saj tehnika EFT temelji na odkritju, ki pravi: »Vzrok za vsa negativna čustva je motnja v telesnem energijskem sistemu.« Torej se rodimo družabni, radovedni in empatični in če nismo več taki, je to zato, ker smo se skozi slabe izkušnje naučili, da nas okolje ne sprejema take, kot smo v svojem bistvu in zato zavedno ali nezavedno sklenemo, da ni varno pokazati svojih misli in čustev. To neskladje med tem, kar čutimo in tem, kar okolica pričakuje od nas (ali mi od otrok) pa ustvarja notranji konflikt, napetost, ki se kaže kot neprimerno vedenje. Čim večkrat se odločimo za ugajanje, sprejetost na račun naših resničnih občutkov, toliko več bolečine si naložimo. V tem potlačevanju občutkov pa lahko postanemo tako spretni, da jih niti sami ne prepoznamo več. Gotovo pa oddajamo verbalna ali neverbalna sporočila, da nekaj ni v redu. Pogosto je eden od takih znakov tudi bolezen. 

   Velikokrat se name obrnejo starši, ki bi radi pomagali svojemu otroku, ki ima težave pri učenju ali v odnosih. Ko jih poslušam in opazujemo njihovo govorico telesa, pogosto pri starših prepoznam vzrok za težave njihovega otroka. Starši se večinoma tega zavedajo, vendar ne vedo, kako iz začaranega kroga. Obsojanje staršev ne pomaga ne njim, ne otrokom. Tudi starši so/smo taki, kakršni smo, ker nismo imeli popolnih staršev. Starši, ki želijo, da bi tapkanje pomagalo otrokom, naredijo največ za svoje otroke takrat, ko začnejo sami tapkati. Otroci ne dovolijo, da jih popravljamo. Otroci želijo, da jih SPREJMEMO TOČNO TAKE, KOT SO. Ko jih sprejmemo, pa se začnejo spreminjati; v svojem ritmu in v tisto smer, ki je njim pomembna.

KARATE:
 Čeprav je ________ (moj otrok) trmast (ali karkoli drugega) in mi gre to na živce, sem jaz vseeno dobra mama in ga imam rada.
 Čeprav ne vem, kaj naj naredim, sita sem takih situacij, počutim se tako nemočno, da bi najraje začela kričat/jokat/bi šla kar stran. (Kaj bi vi naredili?) Kljub temu sem dobra mama in naju imam oba rada.
 Čeprav me vse to jezi in imam občutek, da bom eksplodirala, si želim ostati mirna, ljubeča in razumevajoča.
PO TOČKAH:
  ne vem, kaj naj naredim, živčna sem, jezna sem, nestrpna sem, čutim to napetost v telesu, hočem, da me ________ posluša, upošteva, uboga, želim si, da bi se razumela, da bi sodelovala, da bi življenje gladko teklo, prizadeta sem, slaba mama sem, nesposobna sem ...

   To besedilo je predlog (ne učite se ga na pamet), ampak govorite tisto, kar čutite. Pomembno je, da se ukvarjate s svojimi čustvi in občutki. Na ta način pozornost (in z njo pritisk) ni več na otroku in otrok dobi "prostor", da se umiri, razmisli, spremeni ... 

   V prihajajočih dneh krščanski svet praznuje rojstvo Jezusa in med najbolj pogostimi željami, ki si jih izrekamo so zdravje, mir in ljubezen. Želim vam, da vzpostavite v sebi ravnovesje, harmonijo in vse to začutite v sebi. Okolje se bo prej ali slej prilagodilo temu, kar oddajate.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 16. december 2013

16. 12. 2013: IZKLOPLJEN SEM

Pozdravljeni!

   V šoli, pri delu in v življenju nasploh lahko vsak opazi, da se občasno izklopi. Kolikokrat se vam zgodi, da sedete pred TV, da boste pogledali vremensko napoved in "se zbudite", ko je na vrsti že šport? Kolikokrat vozite avto po znanih poteh na "avtomatskem pilotu"? Včasih se to zgodi, ko je dejavnost monotona, drugič, ko nam je neprijetno ali se celo ne počutimo varno. Takrat gremo iz te realnosti v drug svet. V svet, ki je bolj po naši meri. Včasih je bolj prijeten, udoben in ljubeč, včasih pa v njem nadaljujemo prepire in imamo, seveda, prav. 
   Tapkala sem z učencem šestega razreda, ki ima v redovalnici pisano zbirko ocen, od 1 do 5. Povedal je, da je šola popolnoma brez veze. Učitelji so zoprni, nadležni in tečni. 
   Povedala sem mu, da po mojih izkušnjah skoraj vsi prvošolci z veseljem prihajajo v šolo in tudi večina drugošolcev. Spomnil se je, da je tudi on rad hodil v 1. in 2. razred. V tretjem pa mu ni bilo več všeč. Najbolj ga moti, če je učiteljica stroga, če ima zoprn glas, kadar kaj očita in sporoča, da ni dober. Začel se je izklapljati, umika se v svoj svet. V tem je tako dober, da nekega dne ni slišal, da imajo naslednji dan športni dan. Ko je prišel v šolo s šolsko torbo in so mu sošolci povedali, da ni pouka, je bil to zanj najlepši dan.
   Naštela sem predmete, ki so v šestem razredu, on pa mi je povedal, koliko je pri urah izklopljen (0 popolnoma izklopljen, 10 popolnoma prisoten): SLJ 0, MAT 0, TJA (angleščina) 0, ITJ (italijanščina) 0, GEO 0, ZGO 0, NAR 0, LUM 1, GUM 2, TEH 5, ŠPO 10. Tapkala sva:
KARATE:
   Čeprav so moji možgani izklopljeni, sem jaz OK.
   Čeprav sploh ne vem, kaj se okrog mene dogaja, ker se izklopim, je to popolnoma v redu in sem dober športnik.
   Čeprav mi v šoli ni všeč in sploh ne sledim, je to popolnoma normalno. Jaz dobro obvladam izklapljanje.
PO TOČKAH:
   v šoli mi ni všeč, jaz se izklopim, ne vem, kaj se dogaja okrog mene, odpotujem v drug svet, izklopim se, jaz sem prisoten samo pri športu in tehniki, nič me ne zanima, možgani so izklopljeni...

   Med tapkanjem sem se tako vživela v njegovo izklapljanje, da sem komaj ohranjala koncentracijo. 
   Prosila sem ga, da si v glavi predstavlja vrsto stikal, da bi možgane postopoma vklopila. Koliko sva bila uspešna, se bo pokazalo iz njegovega obnašanja. Dala sem mu tudi navodila za tapkanje doma.

   Glede na to, da sem učiteljica (in celo v tretjem razredu, ki je bil tu izpostavljen), je bila to lekcija tudi zame. Želim si, da bi lahko bila tako prijazna in razumevajoča, da ne bi nobenega učenca prizadela. Sploh pa ne tako močno, da bi se mu šola zamerila za vedno. Ne vem, če je to sploh možno, kljub temu pa lahko poskusim s tapkanjem:
KARATE:
   Čeprav si želim, da bi bila vedno umirjena in razumevajoča, mi še velikokrat spodrsne. Dvignem glas, karajoče pogledam, opozarjam na napake ... in sprejemam ta zoprni, tečni del mene ter si odpuščam.
   Čeprav se mi zdi, da sem si postavila nedosegljiv cilj, sem pripravljena narediti prvi in drugi ... korak proti cilju. Sprejemam svoje napake.
   Čeprav grem sama sebi na živce, kadar sem glasna, jezna, nerazumevajoča, sprejemam ta senčni del mene in se imam rada.
PO TOČKAH:
   jezna sem nase, nisem dobra učiteljica, imam zoprn glas, na živce si grem, želodec me boli, ko se tega spomnim, tega si ne morem odpustit, v glavi me tišči, tečna sem, grozno mi je, ko se slišim, vem, da je lahko drugače, včasih mi tudi uspe, spuščam to bolečino, to prizadetost, to jezo, spuščam in si odpuščam ...
     
    Ob katerih priložnostih pa se vi izklopite?
    Ste pripravljeni odkriti, zakaj to delate in to spremeniti?

Življenje pomeni nepretrgano vrsto osebnih odkritij.
Gerhart Hauptmann

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti  (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).

Lep pozdrav 

        Berta RebolNotranja harmonija s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

ponedeljek, 9. december 2013

9. 12. 2013: NAJBOLJŠE IGRAM, ČE SEM SAM

Pozdravljeni!

   Učencem večkrat razlagam, da je njihovo delo primerljivo s športnim treningom. Učijo se novih veščin, temu namenijo veliko časa, potrebnih je veliko ponovitev in zato je včasih delo dolgočasno in naporno. Pomemben je rezultat ali v šoli ocena, zaradi česar so napeti, v stresu. Mnogi športniki (in večina gledalcev) so prepričani, da je dovolj, če redno in zavzeto trenirajo. Vrhunski športniki namenjajo pozornost tudi prehrani, dnevnemu ritmu, počitku in regeneraciji. Vse to je povezano s pripravo telesa. Vendar pa to ni dovolj in mnogi namenjajo pozornost ustrezni psihološki pripravi. Pomembno je, da smo v času tekem (ali ocenjevanj) v optimalni telesni in psihični pripravljenosti. 
   Prav dobro se še spomnim, kako sem v gimnaziji matematični test pisala 1, ker sem pred tem ugotovila, da sem izgubila zlat prstan. V stanju razburjenosti ni bilo najmanjše možnosti za potrebno koncentracijo. Znanstveniki ugotavljajo, kako pomembna so čustva v procesu učenja. Boljšemu učenju in pomnjenju pomaga prava mera razburjenosti, radovednosti, medtem ko močna čustva, občutki nesposobnosti in odpora delujejo zaviralno.

   Prejšnji teden sem z dvema šolarjema, navdušenima košarkarjema, testirala, kako z izvajanjem tehnike EFT doseči boljši rezultat.
   Prvi je pri desetih metih na koš dosegel le dva zadetka. Spraševala sem ga, ali ga moti, da je v drugi telovadnici, ali je žoga v redu ... Hitro je ugotovil, da se mu zdi, da je koš previsok. Sedla sva pod koš in tapkala:
KARATE:
Čeprav sem le dvakrat zadel koš, sem jaz dober košarkaš.
Čeprav mi danes sploh ne gre, rad mečem na koš.
Čeprav je ta koš previsoko, rad mečem na koš.
PO TOČKAH:
samo dvakrat sem zadel, danes mi ne gre, ta koš je previsoko, samo dvakrat sem zadel, ta koš je previsoko, ne morem zadeti, ta koš je previsoko, ne morem zadeti, ker je previsoko ...
Radovedno se je lotil novih desetih košev in zadel petkrat. 
Tapkanje pomaga, je zaključil povsem brez dvoma. Preprosto. Otroci ne komplicirajo.

   Drugi je zadel pet od desetih metov in rezultat komentiral:
- Nisem bil zbran. Nisem zadovoljen z rezultatom. To lahko doseže vsak, jaz pa treniram. Jaz znam bolje.
   Njegove misli in občutke sva pretapkala in ponovno je metal na koš. Dosegel je enak rezultat. Vprašala sem ga:
- Ali tapkanje ne deluje?
- Ne, tapkanje deluje. To vem. (Uspešno je že odtapkal tremo pred govornimi nastopi.)
- Kdaj dosežeš najboljši rezultat? V kakšnih pogojih, okoliščinah?
Najboljše igram, če sem sam in mi nihče ne šteje.
   Tako sva ugotovila, da sva moteči dejavnik mama in jaz. Tapkala sva občutke, ki jih je imel zaradi pritiska, treme. V trebuhu je čutil napetost za 5 (jakost občutka na lestvici od 0 do 10). Kako naj se športnik, ki je najboljši, ko je sam, izkaže pred publiko na tekmi?
   Marsikateri športnik na tekmah doseže slabši rezultat ali slabše igra kot na treningu. Pomoč s tapkanjem je enostavna in hitra. Včasih pa je treba biti pravi detektiv, da tapkalec ugotovi, kaj ga moti, oziroma, katero prepričanje mu onemogoča pot do uspeha. Vendar se splača vztrajati. 

   Kdaj ste pa vi najboljši? In kaj vas najbolj moti, ovira, da bi bili še boljši ali pa bolj zadovoljni s tem, kar ste že dosegli? 
   Kaj bi si želeli "odložiti", pa ne veste kako?

"Zlahka bomo uspeli, če si bomo vsak dan naložili le tisto breme, ki nam je namenjeno za tisti dan. Tovor bo pretežak, če bomo včerajšnje breme nosili tudi danes in teži dodali jutrišnje breme, še preden si ga moramo naložiti." John Newton


Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. 
Potem boste vedeli, da so te zgodbe resnične in da tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 2. december 2013

2. 12. 2013: SAMO PRI NOGOMETU SEM ŽIV

Pozdravljeni!
  
  Ste zadovoljni s svojim življenjem ali bi mogoče kaj spremenili?
  Namen tega pisma je, da spoznate, kakšno spremembo lahko naredi 4 ure tapkanja. Ne gre vedno tako hitro, je pa vredno poskusiti.

MAMINO PISMO, 9. 11. 2013 :
Pozdravljeni!

Sem mama 12 let starega X (7. razred) in 4 leta stare Y. Pišem vam, ker sem žalostna, razočarana, obupana,...
Sin je odličnjak, športnik (5x na teden ima treninge), skratka fant, ki ga je vsepovsod polno, tako doma kot v šoli, z možem v glavnem
ogromno časa in truda vloživa vanj.
Težava pa je z disciplino v šoli. Sin se namreč pri urah, ki so mu nezanimive prične dolgočasiti in delati traparije. To se ponavlja že celo osnovno šolo. Pa hodimo vsakih 14 dni v šolo, sledijo kazni, itd... 
Ker je prišel na slab glas, imam občutek, da je kriv že za vsako malenkost. Nikoli nisem rekla, da moj sin tega pa ne naredi, vendar pa me v zadnjem času resnično motijo nekatere stvari.

Ker je letos pokasiral že kar nekaj negativnih vpisov v zvezek opažanj, imamo v torek pogovor z učencem v širšem krogu - izrečen mu
je torej prvi izmed vzgojnih ukrepov. Stvari, ki jih je naredil pa so:
1. učiteljici za izbirni predmet je rekel, da tega predmeta ne sme ocenjevati in zašel v besedni dvoboj z njo, sicer brez žaljivk - hvala bogu,
2. 2 x si je pri isti učiteljici metal s sošolci robčke po razredu,
3. ko ga je učiteljica opozorila, kaj se pogovarja, ji je rekel: "Učiteljica, kaj je z vami, saj nisem jaz začel!" - tega nisem uspela preveriti,
4. nazadnje pa je učiteljica vpisala, da je imel pri pouku noge na mizi, skoraj me je kap. Izkazalo se je, da je bil ob vstopu učiteljice  v učilnico s koleni naslonjen na mizo (sošolci, razen enega, tega niso videli).

V glavnem mislim, da sin reagira impulzivno, kljub temu, da mu je kasneje žal, se ne more zadržati. Ne morem mu dopovedati, da učiteljici ne more ugovarjati, da se naj raje ne prepira s sošolci in uveljavlja svojega. Pri žaljenju sošolcev, če niso tako dobri kot on, sva nekako napredovala. TO JE GLAVNI PROBLEM.

Drugi pa je ta, da hitro reši kontrolno nalogo, jo odda in potem slabo piše. Važno mu je da odda prvi, ne pa to, kako jo reši. Primer: za NPZ sem ga nekako uspela zmotivirati in je pisal MAT 90%, čez en teden pa kontrolko 3. Sina ne forsiram, se mi pa zdi škoda. 
AMPAK TO JE V ZVEZI S PRVIM NAPISANIM OBROBNEGA POMENA.

Sama sem prebrala kar nekaj literature na temo EFT in si s to tehniko pri nekaterih stvareh tudi sama pomagala, tako da vem, da deluje.
Naprošam vas, ali imate kak predlog v zvezi z mojim sinom.

Lep pozdrav

1. srečanje, 15. 11. 2013 (1,5 ure):
   X je svoje težave opisal takole:
 V šoli me pogosto po krivem obtožijo in po nepotrebnem zapišejo. Edini v razredu sem nadarjen in imam status športnika. Od kar imam status športnika, me imajo za nekaj posebnega. Z razredničarko imam dober odnos. Najbolj mi je všeč šport, potem nemščina. Najslabši predmet pa mi je naravoslovje.

   Zadnjo izjavo sem oblikovala v pripravljalni stavek za tapkanje in sva tapkala, da ni fer, da se mora učiti naravoslovje, ker ga ne zanima. (Vse, kar sledi, je pogovor med tapkanjem.) Zanima ga samo nogomet, samo pri nogometu se počuti živ. Vprašala sem ga, ali je pri pouku samo na pol živ, pa mi je odgovoril, da je samo malo živ. Pripovedoval je, da mu je bilo prva leta pri pouku dolgčas, ker je že vse znal in se je vse dogajalo prepočasi. Ko so se začele ocene, je bil najprej odličen, v šestem razredu pa prav dober, vendar se je moral že boriti za dobre ocene. Odločno je povedal, da noče biti piflar. Pri matematiki ima sedaj 3. "Sedaj sem v puberteti in je normalno, da se mi ne da." Tak stavek običajno ne pride iz otroških ust, zato sem ga vprašala, kdo je to rekel. Povedal je, da je to rekla mama. 

- Imam občutek, da me imajo na piki, samo mene! (To sva med tapkanjem nekajkrat ponovila, da je prišel v stik z občutki.) Vsako malenkost napišejo v zvezek opažanj. Opazila sem, da se je spremenil njegov izraz na obrazu in sem ga vprašala, kako se počuti.
- Imam občutek megle v glavi, ne morem misliti.
- Ali lahko bolj natančno opišeš ta občutek?
- Imam občutek, da imam balon vijolične barve v glavi, ki pritiska proti malim možganom. "Žgačka" me tam.
   Med tapkanjem je balon postal oranžen in je tiščal zadaj navzven. Kasneje "sta bila" v glavi dva prozorna balona, ki sta tiščala ob strani ven. In čez nekaj časa je rekel, da ni ničesar več. 
   Nadaljevala sva s pogovorom. 
- Ne maram učiteljice športa, ker misli, da se cel svet vrti okrog nje. Rekla mi je, naj se začnem lepše obnašati, ko sem vrgel žogo v sošolca.
- Zakaj?
- Bil sem jezen.
- Katero čustvo je pri tebi najbolj pogosto?
- Največkrat sem jezen. Jezen sem na: šolske predmete, učiteljice, sošolce, ocene, včasih na starše, na kraj (raje bi živel v mestu), na babico, na sestro. Najbolje se razumem z dedom. Zanima ga, kako se počutim in ne pričakuje nič od mene.

2. srečanje, 16. 11. 2013 (1,5 ure):
   Pogovor med tapkanjem.
- Na koga ali kaj si najbolj jezen?
- Najbolj sem jezen na učitelje in na šolo. Za 8 ali 9 (na lestvici od 0 - 10). Ne dovolijo mi izraziti jeze. Moram biti tiho. Jeze je pa vedno več, v meni kipi kot mleko. Raste. Vedno bolj sem jezen.
   Začel je kolcati in začutil bolečino v stegnih za 5.
- Držim gor roko, pa me ne pokličejo. Drugim dajejo prednost.
   Da bi to jezo naredila še bolj konkretno, sem ga vprašala po dogodku, ko je bil zelo jezen.
- Najbolj sem bil jezen, ko sem bil zapisan v zvezek, da sem metal copate po razredu, čeprav nisem bil v šoli.
- Kako se je pa to zgodilo?
- Učiteljica je vprašala, kdo je začel in nekdo je rekel, da sem bil to jaz. Ni preverila.
   Tapkala sva toliko časa, da je jeza popustila.

   Ob tem dogodku je bil vpisan po krivici, kot dežurni krivec, vprašala pa sem ga še po drugih dogodkih.
- Delam, kar vem, da ne smem. Ker mi je dolgčas. Ko držim roko gor, me ne vprašajo. Opazijo me, ko naredim kaj, kar se ne sme. S sošolci se zabavamo. Oni sodelujejo, potem pa me zatožijo. Šola je kot zapor in učitelji so pazniki. Učiteljice so zoprne, tečne, zaj... nas. Jezen sem, da bi kar udaril. Vse bi postavil v vrsto in bi jih ... (Ko si je v glavi narisal ta prizor, mu je šlo na smeh, saj se je zavedal, da tega ne bi v resnici naredil. To je bila le ilustracija jeze.)
   Med tapkanjem te jeze se je spet pojavilo kolcanje in bolečina v stegnih za 7. Spomnil se je, da v šoli pogosto kolca. Verjetno je to njegov telesni ventil za jezo. Tapkala sva, dokler ni jeza in napetost v telesu popustila.
- Ali se s katerim učiteljem razumeš?
- Samo učiteljica nemščine je normalna. Dovoli mi, da počnem kaj drugega, ker vse hitro in prav rešim. Sedaj sestavljam križanko. Skoraj sem jo že končal. 

MAMINO PISMO, 21. 11. 2013:
Pozdravljena, Berta!

Pri sinu opažam, da je dosti bolj miren. Včeraj me je poklicala razredničarka, ki mi je povedala, da se je opravičil učiteljici za tehniko, ki ji je rekel, da laže, ker je imel noge naslonjene na mizo in to brez, da bi mu jaz kaj rekla. Sam je prišel do spoznanja, da jo je po krivem obdolžil, da laže. Včeraj me je presenetilo tudi to, da me je po tekmi poklical in me vprašal, če se bova zvečer učila glasbo, ker bo danes vprašan. Tega do zdaj nisem vajena.

Se pa moram sama stapkati, ker je v meni bojazen, da to ne bo trajalo dolgo, da me hoče zopet okoli prinesti s svojimi dejanji, ...

Povedal mi je tudi, da ste mu ful faca, ker ste učiteljica in razumete njegove težave. Se pravi, da vam zaupa. Dogovorila sva se, da ko začuti, da bi z vami tapkal, naj mi to pove in bi se dogovorili za tapkanje preko skypa.

V ponedeljek si je med odmorom s sošolcem metal radirko in peresnico, učiteljica je imela potem z njim pogovor, da se to ne sme. Meni se to sicer ne zdi nič takega, ker je bilo to med odmorom, ne pri uri, vendar mi je Bor povedal, da se je počutil slabo, da ve, da to ni prav in bi on z Berto tapkal na to.

Iz srca se vam zahvaljujem za vašo pomoč in skrb in vas prosim še za nadaljne sodelovanje.

Lep pozdrav

3. SREČANJE, 24. 11. 2013 (skype, 1 uro):
   Pogovor med tapkanjem je razkril, kako se X počuti:
- Najbolj dolgočasno mi je naravoslovje. Učiteljice ne maram za 7, ker je stara in dolgočasna. Ne pokliče me k tabli. Preskoči me, ignorira me, ne upošteva me in to me jezi. Po njeno bi moral sedeti popolnoma pri miru. Ne marava se. Tudi večina sošolcev je ne mara. Ta učiteljica ima rada piflarje, ki se ji prilizujejo in to me jezi. Kot da igrajo neko igro, lažejo, meni gre na bruhanje, kako se obnašajo. Preziram jo, ne spoštujem je. Zanalašč se grdo obnašam, da pokažem, kaj čutim do nje. Samo takrat me opazi. To delam, čeprav vem, da bom kaznovan. Ne morem biti pri miru. 
   Jeza je bila v začetku velika za 9, po polurnem tapkanju pa le še za 2. V tem stanju pa je bil sposoben razumeti svojo vlogo v tem začaranem negativnem krogu. Vprašala sem ga:
- Kako se ti počutiš, ko se pogovarjaš z mano? 
- Dobro.
- Pa veš zakaj? Zato, ker te poslušam in razumem tvoje občutke. Imaš vso mojo pozornost. Ali misliš, da se lahko kaj spremeni, če učiteljici med razlago nameniš vso pozornost? 
   Razumel je, da za nespoštovanje dobi nazaj nespoštovanje. Zaključila sva s pozitivnim tapkanjem, da bo na svoj (nepiflarski) način poskusil najti stik z učitelji.

MAMINO PISMO, 29. 11. 2013:
Pozdravljeni, Berta!

Moram vam povedati, da sem zelo vesela. Danes me je poklicala sinova razredničarka, ki je rekla, da je X umirjen. Nobena učiteljica z njim ni imela problemov, pa tudi sošolci ne, tako da mi to zelo dosti pomeni. 
Pri učiteljici naravoslovja se je sam ponudil, da prinese v šolo 6 vzorcev različnih vrst vode. Ker se je za to nalogo javil še eden učenec, ki pa je vodo pozabil prinesti, je bila učiteljica zelo vesela njegove skrbnosti. Dogovorila sta se, da če bo vedno tako pridno opravil nalogo, ki bo pomagala pri delu celega razreda, mu bo iz tega na koncu leta dala oceno.
Sin je bil seveda zelo vesel, jaz pa verjetno še bolj.

Tudi do babice se obnaša drugače, bolj strpno, tako da EFT res deluje in sem vam zelo hvaležna za to, da ga razumete in nama pomagate. Ostalo je še nekaj zamer do učiteljice matematike, ki ne odzdravlja in je bolj take "bolaste" narave in pa babica, ki mu kar naprej nekaj teži.

Še naprej si želim sodelovanja z vami in vas lepo pozdravljam,

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280