Pozdravljeni!
Prijateljica, katere hči je šla letos v prvi razred, me je v tednu pred začetkom šole prosila, naj tapkam z njeno hčerko. Spraševala sem jo, kaj čuti in seveda mi je povedala, da jo je strah. Ugotavljali sva, česa jo je strah in zraven tapkali. Nekaj otrok pozna iz vrtca, nekateri bodo pa novi. Šolo je že videla in je zelooo velika in se malo boji, da se bo izgubila. Strah je čutila v trebuščku (želodcu) in po petnajstih minutah tapkanja je neprijeten občutek izginil. Tako hitro gre včasih.
Zadnji dan počitnic sva se spet pogovarjali s prijateljico. Povedala mi je, da se hčerka prav brezskrbno veseli šole, ona pa čuti nemir. Zvedela je, da med hčerinimi sošolkami ni njenih najboljših prijateljic iz vrtca.
"Bojim se, kaj se bo zgodilo, ko jih bodo klicali? Kaj pa če sploh ne bo hotela v razred?"
Vprašala sem jo, zakaj tako misli, če pa je hči dobre volje.
"Spomnim se, kako je bilo meni. Tisto poletje smo se preselili in ko sem šla v prvi razred, je bilo zame vse novo, nikogar nisem poznala."
"O, zanimivo, torej moraš ti tapkati!"
Ker je že vešča tapkanja, je tapkala sama in prišla do "zamrznjenih" občutkov. Popadel jo je neustavljiv jok. Po joku in tapkanju je čutila veliko olajšanje, ker je sprostila strah, sram in osamljenost, ki ju je takrat čutila.
In prvi šolski dan in cel prvi teden je minil v veselem vznemirjenju.
Odgovorni starši zelo pazijo/mo, kaj pride do otroških ušes, da jih ne obremenjujemo in strašimo po nepotrebnem. Vendar zgodbe vedno znova kažejo, da otroci kljub temu čutijo in vejo vse, kar bi odrasli hoteli pred njimi skriti in jim na ta način prihraniti trpljenje.
Kaj torej lahko naredimo starši? Soočimo se s s svojimi občutki, ki nas razjedajo od znotraj in jim s tapkanjem trajno vzemimo moč. Ne izginejo, pa če jih še tako skrbno pometamo pod preprogo in se trudimo, da bi na zunaj vse izgledalo lepo in prav. In ne izginejo, če neumorno ob vsaki priložnosti razlagamo svoje težave vsakemu, ki ima pet minut časa.
Najbolj uničevalni so občutki sramu, krivde, obupa, žalosti in strahu, zato najprej pretapkajmo dogodke, ki so v nas sprožili te občutke.
Mogoče smo bolj povezani in bolj senzitivni, kot si to lahko predstavljamo.
Lep pozdrav
Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
Ni komentarjev:
Objavite komentar