ponedeljek, 2. december 2013

2. 12. 2013: SAMO PRI NOGOMETU SEM ŽIV

Pozdravljeni!
  
  Ste zadovoljni s svojim življenjem ali bi mogoče kaj spremenili?
  Namen tega pisma je, da spoznate, kakšno spremembo lahko naredi 4 ure tapkanja. Ne gre vedno tako hitro, je pa vredno poskusiti.

MAMINO PISMO, 9. 11. 2013 :
Pozdravljeni!

Sem mama 12 let starega X (7. razred) in 4 leta stare Y. Pišem vam, ker sem žalostna, razočarana, obupana,...
Sin je odličnjak, športnik (5x na teden ima treninge), skratka fant, ki ga je vsepovsod polno, tako doma kot v šoli, z možem v glavnem
ogromno časa in truda vloživa vanj.
Težava pa je z disciplino v šoli. Sin se namreč pri urah, ki so mu nezanimive prične dolgočasiti in delati traparije. To se ponavlja že celo osnovno šolo. Pa hodimo vsakih 14 dni v šolo, sledijo kazni, itd... 
Ker je prišel na slab glas, imam občutek, da je kriv že za vsako malenkost. Nikoli nisem rekla, da moj sin tega pa ne naredi, vendar pa me v zadnjem času resnično motijo nekatere stvari.

Ker je letos pokasiral že kar nekaj negativnih vpisov v zvezek opažanj, imamo v torek pogovor z učencem v širšem krogu - izrečen mu
je torej prvi izmed vzgojnih ukrepov. Stvari, ki jih je naredil pa so:
1. učiteljici za izbirni predmet je rekel, da tega predmeta ne sme ocenjevati in zašel v besedni dvoboj z njo, sicer brez žaljivk - hvala bogu,
2. 2 x si je pri isti učiteljici metal s sošolci robčke po razredu,
3. ko ga je učiteljica opozorila, kaj se pogovarja, ji je rekel: "Učiteljica, kaj je z vami, saj nisem jaz začel!" - tega nisem uspela preveriti,
4. nazadnje pa je učiteljica vpisala, da je imel pri pouku noge na mizi, skoraj me je kap. Izkazalo se je, da je bil ob vstopu učiteljice  v učilnico s koleni naslonjen na mizo (sošolci, razen enega, tega niso videli).

V glavnem mislim, da sin reagira impulzivno, kljub temu, da mu je kasneje žal, se ne more zadržati. Ne morem mu dopovedati, da učiteljici ne more ugovarjati, da se naj raje ne prepira s sošolci in uveljavlja svojega. Pri žaljenju sošolcev, če niso tako dobri kot on, sva nekako napredovala. TO JE GLAVNI PROBLEM.

Drugi pa je ta, da hitro reši kontrolno nalogo, jo odda in potem slabo piše. Važno mu je da odda prvi, ne pa to, kako jo reši. Primer: za NPZ sem ga nekako uspela zmotivirati in je pisal MAT 90%, čez en teden pa kontrolko 3. Sina ne forsiram, se mi pa zdi škoda. 
AMPAK TO JE V ZVEZI S PRVIM NAPISANIM OBROBNEGA POMENA.

Sama sem prebrala kar nekaj literature na temo EFT in si s to tehniko pri nekaterih stvareh tudi sama pomagala, tako da vem, da deluje.
Naprošam vas, ali imate kak predlog v zvezi z mojim sinom.

Lep pozdrav

1. srečanje, 15. 11. 2013 (1,5 ure):
   X je svoje težave opisal takole:
 V šoli me pogosto po krivem obtožijo in po nepotrebnem zapišejo. Edini v razredu sem nadarjen in imam status športnika. Od kar imam status športnika, me imajo za nekaj posebnega. Z razredničarko imam dober odnos. Najbolj mi je všeč šport, potem nemščina. Najslabši predmet pa mi je naravoslovje.

   Zadnjo izjavo sem oblikovala v pripravljalni stavek za tapkanje in sva tapkala, da ni fer, da se mora učiti naravoslovje, ker ga ne zanima. (Vse, kar sledi, je pogovor med tapkanjem.) Zanima ga samo nogomet, samo pri nogometu se počuti živ. Vprašala sem ga, ali je pri pouku samo na pol živ, pa mi je odgovoril, da je samo malo živ. Pripovedoval je, da mu je bilo prva leta pri pouku dolgčas, ker je že vse znal in se je vse dogajalo prepočasi. Ko so se začele ocene, je bil najprej odličen, v šestem razredu pa prav dober, vendar se je moral že boriti za dobre ocene. Odločno je povedal, da noče biti piflar. Pri matematiki ima sedaj 3. "Sedaj sem v puberteti in je normalno, da se mi ne da." Tak stavek običajno ne pride iz otroških ust, zato sem ga vprašala, kdo je to rekel. Povedal je, da je to rekla mama. 

- Imam občutek, da me imajo na piki, samo mene! (To sva med tapkanjem nekajkrat ponovila, da je prišel v stik z občutki.) Vsako malenkost napišejo v zvezek opažanj. Opazila sem, da se je spremenil njegov izraz na obrazu in sem ga vprašala, kako se počuti.
- Imam občutek megle v glavi, ne morem misliti.
- Ali lahko bolj natančno opišeš ta občutek?
- Imam občutek, da imam balon vijolične barve v glavi, ki pritiska proti malim možganom. "Žgačka" me tam.
   Med tapkanjem je balon postal oranžen in je tiščal zadaj navzven. Kasneje "sta bila" v glavi dva prozorna balona, ki sta tiščala ob strani ven. In čez nekaj časa je rekel, da ni ničesar več. 
   Nadaljevala sva s pogovorom. 
- Ne maram učiteljice športa, ker misli, da se cel svet vrti okrog nje. Rekla mi je, naj se začnem lepše obnašati, ko sem vrgel žogo v sošolca.
- Zakaj?
- Bil sem jezen.
- Katero čustvo je pri tebi najbolj pogosto?
- Največkrat sem jezen. Jezen sem na: šolske predmete, učiteljice, sošolce, ocene, včasih na starše, na kraj (raje bi živel v mestu), na babico, na sestro. Najbolje se razumem z dedom. Zanima ga, kako se počutim in ne pričakuje nič od mene.

2. srečanje, 16. 11. 2013 (1,5 ure):
   Pogovor med tapkanjem.
- Na koga ali kaj si najbolj jezen?
- Najbolj sem jezen na učitelje in na šolo. Za 8 ali 9 (na lestvici od 0 - 10). Ne dovolijo mi izraziti jeze. Moram biti tiho. Jeze je pa vedno več, v meni kipi kot mleko. Raste. Vedno bolj sem jezen.
   Začel je kolcati in začutil bolečino v stegnih za 5.
- Držim gor roko, pa me ne pokličejo. Drugim dajejo prednost.
   Da bi to jezo naredila še bolj konkretno, sem ga vprašala po dogodku, ko je bil zelo jezen.
- Najbolj sem bil jezen, ko sem bil zapisan v zvezek, da sem metal copate po razredu, čeprav nisem bil v šoli.
- Kako se je pa to zgodilo?
- Učiteljica je vprašala, kdo je začel in nekdo je rekel, da sem bil to jaz. Ni preverila.
   Tapkala sva toliko časa, da je jeza popustila.

   Ob tem dogodku je bil vpisan po krivici, kot dežurni krivec, vprašala pa sem ga še po drugih dogodkih.
- Delam, kar vem, da ne smem. Ker mi je dolgčas. Ko držim roko gor, me ne vprašajo. Opazijo me, ko naredim kaj, kar se ne sme. S sošolci se zabavamo. Oni sodelujejo, potem pa me zatožijo. Šola je kot zapor in učitelji so pazniki. Učiteljice so zoprne, tečne, zaj... nas. Jezen sem, da bi kar udaril. Vse bi postavil v vrsto in bi jih ... (Ko si je v glavi narisal ta prizor, mu je šlo na smeh, saj se je zavedal, da tega ne bi v resnici naredil. To je bila le ilustracija jeze.)
   Med tapkanjem te jeze se je spet pojavilo kolcanje in bolečina v stegnih za 7. Spomnil se je, da v šoli pogosto kolca. Verjetno je to njegov telesni ventil za jezo. Tapkala sva, dokler ni jeza in napetost v telesu popustila.
- Ali se s katerim učiteljem razumeš?
- Samo učiteljica nemščine je normalna. Dovoli mi, da počnem kaj drugega, ker vse hitro in prav rešim. Sedaj sestavljam križanko. Skoraj sem jo že končal. 

MAMINO PISMO, 21. 11. 2013:
Pozdravljena, Berta!

Pri sinu opažam, da je dosti bolj miren. Včeraj me je poklicala razredničarka, ki mi je povedala, da se je opravičil učiteljici za tehniko, ki ji je rekel, da laže, ker je imel noge naslonjene na mizo in to brez, da bi mu jaz kaj rekla. Sam je prišel do spoznanja, da jo je po krivem obdolžil, da laže. Včeraj me je presenetilo tudi to, da me je po tekmi poklical in me vprašal, če se bova zvečer učila glasbo, ker bo danes vprašan. Tega do zdaj nisem vajena.

Se pa moram sama stapkati, ker je v meni bojazen, da to ne bo trajalo dolgo, da me hoče zopet okoli prinesti s svojimi dejanji, ...

Povedal mi je tudi, da ste mu ful faca, ker ste učiteljica in razumete njegove težave. Se pravi, da vam zaupa. Dogovorila sva se, da ko začuti, da bi z vami tapkal, naj mi to pove in bi se dogovorili za tapkanje preko skypa.

V ponedeljek si je med odmorom s sošolcem metal radirko in peresnico, učiteljica je imela potem z njim pogovor, da se to ne sme. Meni se to sicer ne zdi nič takega, ker je bilo to med odmorom, ne pri uri, vendar mi je Bor povedal, da se je počutil slabo, da ve, da to ni prav in bi on z Berto tapkal na to.

Iz srca se vam zahvaljujem za vašo pomoč in skrb in vas prosim še za nadaljne sodelovanje.

Lep pozdrav

3. SREČANJE, 24. 11. 2013 (skype, 1 uro):
   Pogovor med tapkanjem je razkril, kako se X počuti:
- Najbolj dolgočasno mi je naravoslovje. Učiteljice ne maram za 7, ker je stara in dolgočasna. Ne pokliče me k tabli. Preskoči me, ignorira me, ne upošteva me in to me jezi. Po njeno bi moral sedeti popolnoma pri miru. Ne marava se. Tudi večina sošolcev je ne mara. Ta učiteljica ima rada piflarje, ki se ji prilizujejo in to me jezi. Kot da igrajo neko igro, lažejo, meni gre na bruhanje, kako se obnašajo. Preziram jo, ne spoštujem je. Zanalašč se grdo obnašam, da pokažem, kaj čutim do nje. Samo takrat me opazi. To delam, čeprav vem, da bom kaznovan. Ne morem biti pri miru. 
   Jeza je bila v začetku velika za 9, po polurnem tapkanju pa le še za 2. V tem stanju pa je bil sposoben razumeti svojo vlogo v tem začaranem negativnem krogu. Vprašala sem ga:
- Kako se ti počutiš, ko se pogovarjaš z mano? 
- Dobro.
- Pa veš zakaj? Zato, ker te poslušam in razumem tvoje občutke. Imaš vso mojo pozornost. Ali misliš, da se lahko kaj spremeni, če učiteljici med razlago nameniš vso pozornost? 
   Razumel je, da za nespoštovanje dobi nazaj nespoštovanje. Zaključila sva s pozitivnim tapkanjem, da bo na svoj (nepiflarski) način poskusil najti stik z učitelji.

MAMINO PISMO, 29. 11. 2013:
Pozdravljeni, Berta!

Moram vam povedati, da sem zelo vesela. Danes me je poklicala sinova razredničarka, ki je rekla, da je X umirjen. Nobena učiteljica z njim ni imela problemov, pa tudi sošolci ne, tako da mi to zelo dosti pomeni. 
Pri učiteljici naravoslovja se je sam ponudil, da prinese v šolo 6 vzorcev različnih vrst vode. Ker se je za to nalogo javil še eden učenec, ki pa je vodo pozabil prinesti, je bila učiteljica zelo vesela njegove skrbnosti. Dogovorila sta se, da če bo vedno tako pridno opravil nalogo, ki bo pomagala pri delu celega razreda, mu bo iz tega na koncu leta dala oceno.
Sin je bil seveda zelo vesel, jaz pa verjetno še bolj.

Tudi do babice se obnaša drugače, bolj strpno, tako da EFT res deluje in sem vam zelo hvaležna za to, da ga razumete in nama pomagate. Ostalo je še nekaj zamer do učiteljice matematike, ki ne odzdravlja in je bolj take "bolaste" narave in pa babica, ki mu kar naprej nekaj teži.

Še naprej si želim sodelovanja z vami in vas lepo pozdravljam,

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

Ni komentarjev:

Objavite komentar