ponedeljek, 21. oktober 2013

21. 10. 2013: ZANIMIV POJAV

opazujem zadnji teden. Zvedela sem, da en učenec pogosto ponavlja, da je neumen, budala in podobno. Tega v razredu nisem opazila, je pa res, da se je pogosto zamotil s šolskimi potrebščinami, odlašal z nalogami, vzdihoval, da je vsega preveč in mi namenil dramatične poglede, če je bilo po njegovem občutku preveč domačih nalog.
    Opozorilo sem vzela resno in mu povedala, kaj sem zvedela ter ga vprašala, ali je pripravljen, kaj narediti, da se teh občutkov reši. Dogovorila sva se za tapkanje po pouku. 
    Za ogrevanje sva tapkala na splošno, da čuti, da je neumen. Po dveh zaporedjih sem ga vprašala, če se že dolgo tako počuti. 
"Ja, že dolgo je tako," mi je pritrdil.
"Občutek imam, da je to nekaj starega," sem nadaljevala, ne da bi pričakovala, da bom zvedela kaj bolj konkretnega.
"Aha, začelo se je v vrtcu. Vzgojiteljica je rekla, naj povemo, kaj je spredaj in kaj je zadaj. In jaz nisem razumel vprašanja. Vsi so odgovorili, jaz pa sem bil tiho in sem se počutil neumno."
KARATE:
    Čeprav takrat nisem vedel, kaj naj rečem, sem prav bister fant.
    Čeprav sem se takrat počutil neumno, veliko stvari vem in znam.
    Minilo že veliko časa in še vedno se počutim neumno. Kljub temu sem prav poseben otrok.
PO TOČKAH:
    neumen sem, nisem vedel, nisem razumel, tiho sem bil, vsi so vedeli, neumen sem, takrat nisem vedel in tudi sedaj večkrat ne vem, neumen sem in vse je pretežko, nisem razumel in tudi sedaj večkrat ne razumem, neumno se počutim, nimam pojma, vsi znajo, samo jaz ne ...

    Med tapkanjem je začel zehati, kar je pogosto znak, da se je sprostil pretok energije. Po nekajminutnem tapkanju sva zaključila s pozitivnim krogom, da sedaj že veliko zna, dobro bere in računa, lepo in hitro piše, da se nalog loteva z dobro voljo, da takoj začne z delom, da ga čim prej konča in uživa v igri.
    Zgodba ni namenjena kritiki vzgojiteljic (do takih dogodkov prihaja v vseh življenjskih obdobjih!!!), ampak je primer, kakšne zaključke naredimo (in in jih trajno ohranjamo pri življenju) iz povsem "nedolžnih" dogodkov.

    Lepo je bilo cel teden opazovati, kako je stokanje in zavijanje z očmi izginilo s seznama običajnih odzivov tega dečka. Pravzaprav se mu je spremenil izraz na obrazu. Prej je pohvali sledil pogled ´ali misliš resno´, sedaj je zasijal s pogledom, ki je govoril ´to je pa lepo slišati´.

    Do tu je to povsem običajna "tapkalska" zgodba. ZANIMIV POJAV pa imenujem to, da se njegovo vedenje spremenilo le pri mojih urah, prav tako spremembe niso opazili doma. 

    V petek sva spet tapkala. Povedal mi je, kako se počuti, kaj ga moti, kadar ima individualno pomoč. Individualne ure so učencem večinoma všeč, ker imajo vso pozornost, so pa tudi naporne, saj nobena napaka ne ostane skrita.

    Vztrajno pa se mi vračajo misli: Ali drugi niso opazili spremembe, ker je niso pričakovali?
    Kakšno moč imajo moja pričakovanja? Kako z njimi vplivam na druge ljudi?
    Ali o drugih ljudeh razmišljam na način: Vedno (me/mi) ..../  Nikoli (me/mi ne) .......?
    Ali mi/njim tak način razmišljanja koristi? Kako? Sem ga pripravljen/a spremeniti?
   
    Odtapkajmo pričakovanja, ki jih gojimo do drugih ljudi​​ in jim tako pomagajmo, da bodo to, kar so lahko.
    Če ne veste kako, pridite na EFT delavnico.

   »Vedite se do ljudi, kot da so to, kar naj bi bili, 
    in jim boste pomagali postati to, kar so sposobni biti.« [Goethe]

    http://www.skupinaprimera.si/sl/prispevki/arhiv/2011/07/16/pygmalion-u%C4%8Dinek Robert Rosenthal in Lenore Jacobson sta leta 1968 izvedla eksperiment, s katerim sta dokazala, da lahko realnost spreminjamo z našimi pričakovanji. 
​​
Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

Ni komentarjev:

Objavite komentar