ponedeljek, 30. september 2013

30. 9. 2013: "PRIJATELJSTVO JE NEOPISLJIVO RAZKOŠJE,

da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede." George Eliot

Pozdravljeni!

    Prejšnji teden je imela prednost prijateljica, ki živi daleč stran. 21. 12. 2012 je doživela "konec sveta" kot ga je živela, saj ji je doktor povedal diagnozo: rak trebušne slinavke. Diagnoza rak marsikomu pomeni isto kot obsodba na smrt. Jaz verjamem, da je večinoma ozdravljiv, vendar vseeno zaboli, ko zvem, da ga ima kdo, ki mi je osebno blizu. 
    Najprej sva se dogovorili, da sem ji na daljavo delala zdravljenje s ponovno povezavo. Prijateljica je upala, da se bo raka rešila z operacijo, vendar je bila hvaležna tudi za mojo pomoč. Januarja sem ji pisala:
Prosim, da mi napišeš seznam vseh strahov povezanih z operacijo, doktorjem, okrevanjem, bolnico, otroci, možem. Bom tapkala zate.
    Odgovorila mi je:
    Zlato moje, kot sem ti povedala, sem sedaj sproščena in nimam strahov. Nočem verjeti, da sem tako strašno bolna. Sem si rekla: kar bo, pa bo! V tem mesecu je bilo vsega: strahu, bolečine v duši, obupa, žalosti, jokanja na pretek itd. Ne morem ti vsega opisati. Hudo mi je za moje najdražje, za njih bo zelo hudo čakanje, ker operacija traja dolgo. Jaz bom v narkozi in ne bom nič vedela, meni bo najlažje. Mož je zelo zaskrbljen in tega ne pokaže, se mi zdi, da se je postaral za 10 let, sin trpi po svoje, sploh se noče pogovarjat o tem, ne ve, kaj bi mi rekel in vidim in vem, da drži vse v sebi - TRPI. Tudi hčeri ni lahko, z njo sem se veliko pogovarjala, obe sva jokali in rekla mi je: MAMA JAZ TE ŠE POTREBUJEM. Nakar sem ji odgovorila,da jo potrebujem tudi jaz in da se bom borila, da postanem nona. Veš, BERTA,  mogoče se bojim, da me ne bodo dobro očistili, da bo ostal kakšen košček tumorja v meni, to je mogoče moj strah, ker vem, da če se to zgodi, me čaka ponovno odpiranje. Nočem razmišljati o tem, ker so vsi specialisti, sploh pa ne vem, kaj bodo našli,ko me bodo odprli in kakšen bo končen rezultat, če bo najhujše bom morala na kemoterapijo in tudi o tem ne razmišljam, ker se ne ve še nič. Gremo počasi naprej, korak za korakom!!!!!!!!!!!!!!!!!!! 
Nočem umreti, moram živeti, ker moram narediti še mnogo stvari na tem svetu in premlada sem, da se poslovim ......
Mislim, da je sedaj dovolj, lepo te pozdravljam in pozdravi tvoje, cmok.

    Odgovorila sem ji: Tapkanje je šlo zelo hitro, nobenega strahu ni bilo treba dolgo tapkati.
Prosim te, da razmisliš o tem, da spremeniš pogled na tvojega rakca. Ne ponavljaj, da se boš borila, ker je rakec v tebi in se boš borila proti sebi. Bolezen ni kazen, ampak učiteljica. Uči te ljubezni do sebe. Bolezen se razvije, ko se nimamo radi, ko damo prednost vsemu drugemu, namesto sebi. Svoje telo (vključno z rakcem) objemi, napolni z ljubeznijo, z lučjo, s hvaležnostjo, za vse izkušnje, vključno s to, ki ni lepa, vendar pa vas je zelo povezala. Tebe bo ta izkušnja okrepila, dala ti bo moč, da se boš začela poslušati in delovati v skladu s tem. Mogoče ti bo odprla vrata v novo življenje.

   Vendar je resnica ob odprtju trebušne votline udarila še bolj močno kot sama diagnoza. Metastaze tudi na drugih organih. Prognoza: pol leta, največ deset mesecev. Odločila se je za kemoterapijo.

   Morala sem tapkati, da sem se pomirila. Jaz bi se drugače odločila. Vendar ne gre zame in ne morem pomagati, če hočem nekomu vsiliti svoj pogled. Ko sem se pomirila, sem ji pisala:
   Zdravljenja raka ni brez zdravljenja duševnosti. Jaz sem pripravljena delati s tabo, če hočeš. To pomeni, da bi se vsak dan za najmanj dve uri dobili na skypu in tapkali. Rak je posledica dolgotrajnega stresa ali nekega globokega pretresa. Na vse to se po diagnozi naloži še več stresa. Tapkanje je odlična metoda za sproščanje. Razmisli in mi sporoči. Če tega ne želiš, bom tudi razumela.
     
   Naslednje tri mesece sva veliko tapkali. Tapkali sva žalost, jezo in obup zaradi bolezni, vse bolečine in druge občutke po kemoterapiji. Tapkali sva strah, da ji kemoterapija škoduje in na veliko začudenje zdravnika je izgubila le nekaj las. Tapkali sva, da zdravniki ne poznajo njenega telesa, ki je enkratno in ne vejo, kako bo zdravljenje potekalo. Zanimivo je bilo tapkanje, ko je metastaze poimenovala "moj mali hudiček" in jo je bilo strah, da metastaze rastejo. (Sledi delček tapkanja, ki je trajalo 1,5 ure in se je končalo zelo umirjeno in jo umirilo za dva dni. Zanimivo je to, da je sama prišla do tega, kar sem ji jaz "vsiljevala" pred dvema mesecema.)
   Čeprav se sprejemam in se imam rada, tega hudička ne morem sprejeti. Jaz bi ga rada premagala, pregnala in se kljub temu sprejemam.
   Med tapkanjem sem jo vprašala: Kako naj se lotim hudiča? Z močjo, na silo? Kaj je močnejše od hudiča?
   Ne, hudiča lahko prežene ljubezen. Svoj pankreas objemam z roza svetlobo, z ljubeznijo. Tapkanje vpliva na elektriko in ta elektrika me greje in zdravi. Jaz sem svetloba, sem ljubezen in mir. 

   Dolgo časa sva tapkali samo sprotne stvari, ker je bilo vedno kaj aktualnega. Potem sem ji povedala, da morava začeti iskati tudi vzrok, kaj je tisto, kar je povzročilo razvoj bolezni. Hitro se je spomnila, kako težko ji je bilo, ko ji je umiral oče. Tega še ni prebolela, čeprav sta minili dve leti in pol. Žalost je bila pomešana z občutki krivde, da ni naredila dovolj (čeprav je oddaljena šest ur vožnje), da bi mu zagotovila primerno zdravstveno oskrbo. Takrat je "izgubila voljo do življenja".

  Sama se ni nikoli vprašala, zakaj je zbolela, kot se večinoma nihče med nami. V glavo so nam vcepili, da bolezni povzročajo virusi, bakterije, glive ... in se ne sprašujemo, zakaj nekateri ljudje ne zbolijo. Ljudje s svojim čustvenim stanjem in razmišljanjem ustvarimo teren, optimalno okolje za razvoj bolezni.

    Aprila mi je pisala: Živjo, kako si?
Že dolgo se nisva slišali ali videli. Jaz sem dobro in ponoči se zbudim samo 1x, sem bolj spočita in tako lahko čez dan pohajam in tudi naredim vse osnovne stvari po hiši, tudi likala sem te dneve. Z mislijo si vedno pri meni in to mi da veliko energije. Zdi se mi, da moje življenje prihaja v normalo, ne razmišljam preveč, sem dobre volje. Mislim, da je to tvoje maslo in se ti zahvaljujem od srca.
Sedaj grem na kemio, lepo se imej, cmok

    Odgovorila sem ji: Hvala za lepo pismo. To, da se ti dobro počutiš, je čisto tvoja zasluga. Brez tvoje volje in želje po zdravju nihče ne more nič. Res se vsak dan večkrat spomnim nate in bilo mi je čudno, da nisi poslala kakšnega maila, hkrati pa sem vedela, da to pomeni, da ne sediš pri računalniku, ampak počneš kaj bolj zanimivega. Super je, da spiš in lahko delaš. Upam, da bova jutri tapkali.

     Prijateljica naredi in poskusi skoraj vse, kar ji kdo predlaga, da bi ozdravela, tako je nemogoče povedati, kaj je tisto odločilno, da njena bolezen ne poteka po prognozah zdravnikov. Sama pa pravi:
     TAPKAJTE, TO POMAGA!

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

Ni komentarjev:

Objavite komentar