ponedeljek, 09. september 2013

9. 9. 2013: OB ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA

Pozdravljeni!

   Ob začetku šolskega leta je običajno veliko medijske pozornosti namenjene učencem, še posebej prvošolcem, varnosti v prometu in novostim v šolskem sistemu. Jaz pa danes namenjam pozornost mojim kolegom učiteljem.
   Ko zaključimo naše uradno šolanje, na mnoge učitelje hitro/prehitro pozabimo. Seveda pa nam ostanejo v spominu tisti, ki so kakorkoli izstopali, v dobrem ali v slabem. Zanimivo je, kako se pogled na njihovo delo in ravnanje skozi čas spreminja. Pogosto tisti učitelji, ki smo jih imeli za slabe, dobijo priznanje, ker smo se zaradi njih marsikaj naučili; ne samo šolsko snov, ampak tudi delovnih navad in odgovornosti.
   Pred začetkom šolskega leta vlada med učitelji posebno vzdušje. Pri meni "učiteljski možgani" začnejo delovati po Marijinem prazniku. Začnem razmišljati o učencih, ki mi bodo zaupani naslednje šolsko leto. Na videz jih že poznam, vendar v bistvu o njih še ne vem kaj dosti. Učiteljice na razredni stopnji si ob "predaji" otrok povemo bistvena opažanja in si medsebojno svetujemo, na kaj je potrebno biti pri kakšnem otroku še posebej pozoren. Vendar vse te informacije jemljem z rezervo. Ljudje gledamo na svet skozi svoja očala, skozi prizmo svojih izkušenj, stališč in čustev, ki obarvajo resnico do te mere, da bi včasih lahko mislili, da se pogovarjamo o dveh različnih stvareh ali, v našem primeru, o dveh različnih otrocih. In vendar smo se pogosto pripravljeni prepirati in dokazovati, da je naša resnica prava in tista druga ni. Katera slika je "prava"?
Slika v vrstici 1
    Ob začetku tega šolskega leta sem bila počaščena z izpovedjo moje kolegice, ki mi je zaupala, da čuti tremo in tesnobo ob začetku leta. Čeprav je za njo že veliko let v šolstvu, veliko izkušenj, se ta občutek pojavi vsako leto znova. Čuti veliko odgovornost in željo, da bi v prvih urah novega šolskega leta navdušila učence, da bodo radi prihajali k pouku, da bodo sodelovali in skozi učno snov globlje doživeli in občutili svet okrog sebe in čuti strah, da ne bo koga prizadela ali spregledala. Med pripovedovanjem so jo preplavila čustva, zato sva tapkali. Oči so se ji zasolzile in postalo ji je nerodno. Vsi, ki ste že kdaj tapkali, veste, da je to najbolj običajna reakcija. Čustva, ki smo jih potlačili, ne izginejo, ampak čakajo, da jim namenimo čas, da se izrazijo. Če med tem časom tapkamo, bo ostal samo spomin na dogodek, čustveni naboj pa bo zbledel. Ko zbledi čustveni naboj, bomo naredili, kar smo si zamislili z večjo lahkoto, saj ne bomo v primežu strahu in otroci naše želje, da jih navdušimo, ne bodo občutili kot prisilo.

   Večkrat se name obrnejo po nasvet starši, ki bi radi pomagali otroku. In jim povem, naj začnejo tapkati sami. Učitelji pa smo "profesionalno deformirani" z željo, da bi pomagali in razmišljamo, kako lahko EFT pomaga otrokom, da se znebijo treme, hiperaktivnosti, slabe koncentracije, odpora do šole, posameznega predmeta ali učitelja ... Tapkanje krasno deluje pri vseh teh težavah, vendar, dragi učitelji, najprej odtapkajmo svoje probleme, da bomo zagledali, kakšne so prave barve problemov otrok, ki so nam zaupani - vključno z mano, seveda.

Prišel sem do strašljivega odkritja. Sem odločilen element v razredu. Moj osebni pristop ustvarja klimo. Moje dnevno razpoloženje ustvarja vreme. Kot učitelj imam strašansko moč, da otroke onesrečim ali osrečim. Lahko sem mučilno orodje ali sredstvo navdiha. Lahko ponižujem ali razveseljujem, ranim ali zdravim.
Hiam Ginott

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280


Ni komentarjev:

Objavite komentar