ponedeljek, 24. februar 2014

24. 2. 2014: NE DOBIM DOBRIH KART

Pozdravljeni!

   Listala sem po zapiskih, ki jih napišem po tapkanju in pogled se mi je ustavil na eno leto starem datumu. Po smučanju smo igrali karte in sin nikakor ni dobil dobrih kart, igre (remi) ni mogel niti začeti. Po nekaj partijah je izgubil vso voljo in s povešenimi kotički ust zdolgočaseno ter z odporom dvigoval in urejal karte. Začuda je pristal, da sva tapkala.

KARATE: Čeprav sem slabe volje, ker ne dobim džokerja, sem jaz OK.
                   Čeprav sem brez volje, ker ne dobim dobrih kart, sem pripravljen še enkrat poskusiti.
                   Čeprav me jezi, ker sem na zadnjem mestu, je popolnoma normalno, da tako čutim.
PO TOČKAH: slabe volje sem, ne da se mi več, jezen sem, te smotane karte, zadnji sem, grozno se počutim ...

   Po enem krogu tapkanja je dobil karte za "hend". In to takoj, samo uredil jih je in položil na mizo! Vsi smo bili osupli in veseli. Igrali smo še nekaj iger (seveda v povsem drugačnem razpoloženju) in sin je naredil še dva "henda".

   Ali vas želim spodbuditi k igram na srečo? Vsekakor ne. 
   Želim vas spomniti, da tapkanje lahko uporabite na kakršnem koli problemu.
   Včasih deluje presenetljivo hitro.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

ponedeljek, 10. februar 2014

10. 2. 2014: PODZAVEST NE ŠTEJE LET IN NE POZABLJA

Pozdravljeni!

   Prejšnji teden se je virus uspešno razrasel na njivi moje psihične "nasičenosti" in dosegel, da sem se "odklopila" iz utečenega ritma življenja. Hitela sem nazaj v službo, navkljub opozorilu zdravstvenega osebja, naj tega ne delam, in zbolela še enkrat. 
   V drugo vročina ni bila visoka, so me pa mučile hude bolečine v mišicah. Običajno me boli hrbet, sedaj pa so se oglasile čisto druge mišice. Bolečina je bila globoka in topa, občasno pekoča. Mišice so bile napete in v krču. Najbolj je izstopal občutek, da je bolečina globoka. Lotila sem se je s tapkanjem, tako kot to učim na delavnici. Ni popustila. V meni je naraščala napetost. Kaj pa je sedaj to? 
   Na pomoč je prišlo vprašanje, ki sem ga zaslišala v glavi: Na kaj te spominja ta bolečina? Ali si že kdaj čutila podobno bolečino? Takoj za vprašanjem je prišel odgovor: Seveda, tako sem se počutila po operaciji kolena. V trenutku so oživeli spomini ...

   Na kratko: ko sem bila stara 10 let, sem padla s kolesom in se kljub bolečinam peljala še dva kilometra, da ne bi zamudila šole. Do šole pa nisem prišla, ker sem se pred tem ustavila pri mami v službi in nisem mogla več naprej. Z očetom sta me odpeljala v zdravstveni dom in naprej v bolnišnico. V bolnišnici so mi dvakrat punktirali koleno in me operirali, saj so ugotovili, da sem na desnem kolenu strgala dve kolenski vezi. Čez nekaj let se je pokazalo, da operirana noga ne raste tako kot zdrava. Poškodovan je bil rastni hrustanec in stanje so ortopedi popravili tako, da so mi "doštukali" desno golen pod kolenom. Iz medenice so vzeli košček kosti in jo presadili pod koleno. Enako operacijo so ponovili spet čez štiri leta, da  bi izenačili dolžini obeh nog. Ko sem bila pred nekaj leti na pregledu v Valdoltri, mi je doktor rekel, da sem lahko srečna, ker me je operiral tak strokovnjak, kot je bil pokojni prof. dr. France Srakar. Vsekakor sem mu hvaležna.

   Oživeli so spomini na bolečine po operaciji, ki so mi jih blažili s praški na bazi morfija. Po nekaj dneh so rekli, da mi jih ne morejo dati toliko, kot bi jih jaz želela, da ne bi postala odvisna od njih. Spomnim se, kako sem se napenjala in se krčila v bolečinah. Držala sem železno ogrodje bolniške postelje in imela občutek, da ga bom zvila. "Sotrpini" v sobi ortopedske klinike so povedali, da sem ponči v spanju jokala, kako me bolijo roke. Nikomur ni bilo jasno, zakaj stokam za bolečinami v rokah, če so mi operirali koleno . Sedaj se smejem, takrat pa res ni bilo smešno. Ko so te bolečine ponehale, pa me je vse bolelo od ležanja na hrbtu, saj se med spanjem nisem mogla obračati zaradi 15 cm dolgih vijakov, ki so gledali iz kolena. 
   In zakaj so ti spomini oživeli ravno te dni? Sklepam, da zato, ker sem tudi po operaciji imela povišano temperaturo in zadnje bivanje na ortopedski kliniki je potekalo konec januarja in v začetku februarja. Pred 28-imi leti. Mogoče si je bolečina že leta na podoben način prizadevala, da ji namenim pozornost in da me zapusti enkrat za vselej, pa jaz tega nisem prepoznala. Sedaj sem v intervalih tapkala dva dni in upam, da sem pomirila ta zakrčen del sebe. Vsekakor se počutim veliko lažja.

   Če ste preživeli kakšno poškodbo ali operacijo, vam priporočam, da pretapkate vse travmatične občutke povezane z dogodkom in zdravljenjem. Podzavest ne šteje let in ne pozablja. Vse je še vedno v vas.

   Vsi, ki tapkate, ne skrivajte svojega znanja. Če vidite, da nekdo trpi, mu pokažite, kako si lahko pomaga. Če bo to sprejel, pa ni odvisno od vas.

   Si predstavljate, da ležite v bolnici pa k vam pristopi medicinska sestra in reče: 
   Pred operacijo boste naredili naslednje izvide in opravili tečaj EFT. 

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com).

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

ponedeljek, 3. februar 2014

3. 2. 2014: POŠAST POD POSTELJO

Pozdravljeni!

    Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. Pri otrocih je večinoma normalen in pogost pojav. Večina strahov mine tako, da jih otrok preraste. Na strah lahko gledamo tudi s pozitivnega vidika, saj otroka ščiti pred nevarnostjo, ko se otrok zaradi strahu pred opeklinami ne igra z ognjem. Če pa je strah tako pogost in močan, da moti vsakodnevno življenje otroka (spanje, uspeh v šoli, socialni stiki), je potrebno ukrepati. Kadar se odrasli pogovarjamo z otroki, da bi jim pomagali iz čustvenih stisk, je pogosta napaka ta, da jim skušamo dopovedati, da nimajo razloga za to, kar čutijo (strah, jeza, žalost, ljubosumje ...). Še bolj jih prizadene, če njihovo stisko minimaliziramo, se jim smejemo ali poskušamo preusmeriti pozornost na kaj prijetnega. Otroci imajo ob tem občutek, da niso slišani, da jih ne razumemo, da niso pomembni, da odraslim ni mar zanje ... S stališča uporabe EFT tehnike najprej svetujem, da odrasli tapkajo svoje negativne občutke, ki jih imajo, ko je otrok v stiski, saj slab plavalec ne more rešiti utapljajočega.

KATERI OBČUTKI, ČUSTVA, MISLI, SPOMINI SE SPROŽIJO V MENI, ko otrok …?
Čeprav mi gre na živce, ko otrok ..., se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav me spravlja ob pamet, ko otrok …, je to popolnoma razumljivo.
Čeprav ne morem razumeti, zakaj dela …, sprejemam sebe in svoje občutke.
Čeprav se počutim krivo, ko ..., se imam rada in se sprejemam. To je popolnoma človeško.
Čeprav me boli, ko …, sprejemam, da naredim največ, kar zmorem ta trenutek.
Čeprav sem žalostna, prizadeta, obupana, nemočna, izgubljena, osamljena ...

ALI SEM SE ŽE KDAJ POČUTIL/A TAKO? NA KAJ ME TA SITUACIJA, DOGODEK, OBČUTEK SPOMINJA?Tapkajte ...

  Otrok rabi EMPATIČNEGA POSLUŠALCA, ki bo zmožen videti in sprejeti otroka takšnega, kot je (prir. po A. Miller). To je nekdo, ki je pripravljen poslušati in stati otroku ob strani brez obsojanja. 

  Tapkala sem z deklico staro 8 let, ki se je zbujala zaradi pošasti, ki živi pod njeno posteljo. 
Pisala mi je njena mama:

   Pozdravljeni, ga. Berta.
Na Pikinem tečaju EFT sem slišala o vas in vaših rezultatih pri delu z otroki, zato bi vas lepo prosila za pomoč. Hči ima 8 let, hodi v tretji razred, je zelo brihtna bučka, polna energije, živahna. Ko je potrebno iti spat, pa se začnejo njeni strahovi.
Njen strah je prisoten, odkar se je začela zavedati same sebe. Zaradi njene težave z znamenjem na nogi, se od malega ponoči vseskozi zbuja in kliče za pomoč. OK, tako pač je, ker se ne zmore sama namazati, pa ker je preveč v polsnu, ker sem kot mama podnevi premalo z njo,... Naštela sem lahko tisoč razlogov v opravičilo, njena nočna zbujanja pa so se nadaljevala. Ko je bila stara kakšna tri leta in pol ali pa štiri, je že znala sama kaj več povedati in od takrat je govorila tudi o tem, da jo je ponoči strah. Vedela sva, da je to močno čustvo in da ne smeva zmanjševati ali zanikati njenega občutka. Poskušala sva ji čim bolj dajati občutek varnosti, veliko smo se pogovarjali z njo, ter poskušali najti rešitev, ki bi bila učinkovita zanjo in bi mogoče celo sama prišla do nje. Prisotnost brata v isti sobi je bila le majhna uteha (drugače bi najbrž še zdaj spala v najini postelji), plišasta živalca v postelji, nočna lučka, luč na hodniku, ...
Z možem sva upala in komaj čakala, kdaj bo ta stvar mogoče minila sama od sebe, pa nič. V letošnjem letu smo se uspeli z njo dogovoriti za manjšo modifikacijo: pokliče naju lahko, dokler ne greva tudi midva spat, potem pa se znajde sama, oz. vstane iz postelje in pride k nama, če je stvar tako nujna. Videti je bilo, da se zelo trudi spoštovati dogovor. Kakšno noč je bilo celo mir, potem pa so bili naslednji dnevi, se mi zdi, še bolj pestri.
Verjamem, da bi se dalo zadevo sanirati, zato vas prosim, če bi lahko prišli k vam na obisk.
V upanju na vašo pomoč vas lepo pozdravljam

SREČANJE:
  Deklica je zgovorna in samostojna in se je po kratkem uvodnem pogovoru odločila, da bo ostala sama pri meni, medtem ko bo mama šla z bratom na igrišče. Med tapkanjem mi je pripovedovala, kako se doma odpravi spat in kako se počuti v temi. Odtapkali sva nekaj krogov na občutek strahu, vendar ni prišlo do zmanjšanja intenzivnosti. Prosila sem jo, da mi opiše, kaj bi se zgodilo, če bi bila v sobi popolna tema. 
- Pod posteljo živi pošast, ki je podobna ogromnemu pajku, na vsaki strani ima 20 nog in v ustih ostre zobe. Bojim se, da me bo ugriznila. Na tleh je najbolj nevarno. Stanuje v glavi, kjer ima šotor, kamor se skrije podnevi.
   Prosila sem jo, da je pošast narisala. Vse, kar mi je povedala, sva vključili v tapkanje. Odtapkali sva nekaj krogov in spet se intenzivnost občutka strahu ni spremenila. Vprašala sem jo:
- Kaj bi ti naredila, da bi pošast uničila?
- Zažgala bi jo, pa ne morem, ker ima šotor vodni ščit. Lahko pa jo utopim, ker ne zna plavati. Z lahkoto si predstavljam, kako jo curek vode odplakne v jamo. ... In ta jama se potem zapre. (Otrok sam najde rešitev!!!) 
   Tudi to je narisala in spet sva tapkali. Med tapkanjem sem rekla:
- Pošast je sedaj v jami. Ali jo boš dokončno uničila?
- Da. 
  Povedala sem ji, da je ena gospa podoben problem rešila tako, da je tisto reč polila z zeleno kislino, ki vse raztopi. Ideja ji je bila všeč.
- Uporabila bom kislino. Moja kislina ni zelena. Pošast ne mara vijolične barve in kislina je vijolična.
   Narisala je pošast v jami, na katero teče vijolična kislina. Tapakali sva in veliko zehali. Bila je utrujena in prepričana, da je delo dobro opravila. Pošasti ni več.
   Mami sem povedala, kako je potekalo tapkanje in odpeljali so se domov.

MAMINO PISMO ČEZ EN TEDEN:
Hči se je umirila in sedaj kot da verjame sama sebi. Čez teden ponoči ni bilo več paničnih klicanj, danes pa se nama je celo sama pohvalila, če sva z možem opazila, da je vso noč prespala brez vmesnega zbujanja. Včeraj je na pregledu pri zdravniku povedala, da je ponoči ni več strah, ker da je strah ubila.

V ponedeljek zvečer sva pred spanjem še malo skupaj tapkali, ampak se mi je zdelo, da je bila že čisto preveč utrujena za kak resen premik. Veseli pa me, ker opažam, da zna vedno bolje ubesediti to, kar čuti in kar se ji dogaja.

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com).

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"