ponedeljek, 07. julij 2014

7. 7. 2014: VAŠI ODZIVI

Pozdravljeni!

   Zgodba o laganju in vzrokih zanj je v mnogih sprožila reakcijo. Takole ste pisali:

Draga Berta,

imam 5 in polletnega sina, ki nikoli noče 'priznati', ko kaj ušpiči. "Jaz ne!" vztraja. Čez nekaj časa po ovinkih prizna, ker seveda otroška narava ne prenese teže. Sem razmišljala, zakaj je tako, da se vedno pritaji. Nikoli ga nismo 'kaznovali' ali karkoli grobega, kadar je bil lumpast.
In sem se spomnila dogodka v vrtcu, ko je bil star približno 3 leta in je splezal do omarice, kjer so imeli v sobi piškote ter jih nekaj vzel.
Ko je vzgojiteljica to ugotovila, ga je z vso (oprosti, ker tako napišem, kar sledi) "versko" krivdo oštela: "Kradel si. SRAM te bodi!" Pri tem je bila ostra in smrtno resna.
Da je bilo tako, vem, ker je to ponovila vpričo mene. (Ni bilo vzgajanje, npr. "to je od vseh, ne smeš vzeti, če ne vprašaš, velja, drugič vprašaj ...")

Morda je to vzrok ali ne, najhuje se mi zdi otrokom natresati "sram te bodi". 
In potem dobim tvoje e-pismo 
Čeprav me je strah povedati resnico, se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav me je strah povedati resnico, ker se bojim, da bom ostala brez ljubezni, se imam rada.
Čeprav me je strah povedati resnico, ker se bojim, da me bodo kregali, kaznovali, sem OK.   
GENIALNO!
Verjamem, da stvarstvo poskrbi, da vse pride v pravem trenutku do nas.
Hvala, draga Berta, da deliš z nami svojo 'vsebino' in svoje delo.
Prijazen pozdrav, 
P. S. Če ocenjuješ, da bi komu koristilo, kar je napisano, objavi.
*************************************************************************************************
HVALA za mail, enako vidim jaz.... 
mislim, da so te naše generacije skoraj vse zrasle gor z laganjem...  kajti starši so bili le avtoriteta in komanda.. .. nikoli se niso spraševali, zakaj bi mi tako... in če si kaj hotel drugače, si se pač moral zlagati...pri meni je bilo to na dnevnem redu. Kajti raje sem jih fasala enktrat za vse laži (npr. ko je šla mama na govorilne), kakor imet konstantne prepovedi in kaznovanja. Tako sem bila kaznovana za vse enkrat... 
In tako kot praviš, če si želel, da so te opazili (prihajala sem iz nepomembne družine) in sem bila suha, mala, z dobrim uspehom v šoli, sem se pač nekako mogla uveljavit, včasih tudi z lažmi.

Ja in tudi doma, še vedno mi rata sedaj kakšna ... ker vem, da bi moj njuru name ali kdaj na otroke se na žalost zlažem.... in najhuje je to, da pa večkrat in pogosto smo se naučile zato lagat tudi same sebi, KAJ NE??

Lepo, da si me s tem spomnila, da se lotim te teme tudi sama pri sebi...

Objem od mene...  
*********************************
ja, ni problema, ti kar objavi....
in veš kaj  je potem posledica še teh laganj in kaj je najhuje, da popizdimo, 
ko se nam zlažejo otroci......  a ko smo mi v pričo njih kdaj lagali "njihovem fotru"  o ........, da smo jih zvlekli kdaj iz godlje..... in tako morda le ukrotili svoj strah in ne duše (ta ima pa le vedno večje breme) .... in tako smo njim dali in dajemo slabo življenjsko popotnico....   

Poznam pa še eno vrsto  laganja (malo drugačnega izvora, vendar še vedno laganje). Ravno te dni sem to ugotovila, ko je nečak popravil mojo mamo, ko je svojemu pravnuku rekla tako; ne smeš pit vinčka, če ne ti bo zrasel rep. In nečak jo pogleda in reče: ne, nona, ne bo mu zrasel rep, ne laži malemu. Nato pogleda sina in mu reče: ne smeš pit vina, ker je not alkohol... in mali star dve in pol ves srečen ponovi: ja, tati, notri je alkohol....  
In tako so nam lagali in mi lagali svojim otrokom... npr. tukaj notri stanuje baubau....,  če boš lagal, ti bo zrasel dolg nos (a nihče ni povedal, zakaj ni prav lagat)..... in mi smo s tem le pridelali strahove..... bom kot mačka, ne hvala, o jej tam not te poje baubau - groza, pa še dolg nos bom imela in bom grda kot Ostržek....  IN NIKJER NI BILO RESNICE.... zakaj, morda ker se tudi oni po njej nikoli niso vprašali...  
Tako so bili naučeni....   
**************************************************************************************************
Berta, hvala za poslano.

Nagovoril me je ta stavek, ki pa nima nadaljevanja:  In spomnila sem se še enega dogodka iz otroštva: staršem sem povedala resnico, pa so mi rekli, da si izmišljujem. 
Točno to je meni prišlo ta vikend in boli ko strela - to, da govoriš resnico in ti ne verjamejo - ta nemoč, ki se pojavi ob tem in nato jeza. In sem spet pri jezi :(  in to, da ti ne verjamejo se vleče naprej - sedaj je to šef... 

Lepo mi bodi
**************************************************************************************************
Ko sem začela brat, me je stiskalo v grlu in med drugim sem prebrala o tvojem stiskanju v grlu. Sem šla takoj tapkat grleno čakro.
Objem
**************************************************************************************************
Pozdravljena, moja draga Berta,

hvaležna sem ti, da se vedno spomniš name, ker vem, da veš, da tudi mene muči marsikaj.

Laž ima zame več obrazov. Jaz jih poimenujem drugače in sicer: " KLIC V SILI". Bom razložila zakaj.

Odraščala sem brez poznavanja laži do svojih staršev, sester, osnovne šole, preprosto zato, ker smo vedno govorili resnico. Prvič sem se bila "prisiljena" zlagat prijateljici iz Postojne, le zaradi naše revščine v kateri sem zrasla. JA, MENE JE BILO SRAM, ker nismo bili lepo oblečeni, umiti itd.. Ne vem, če me boš razumela, ampak posledično imam jaz samo enega otroka, ker sem se bala revščine. No, to je bilo otroštvo... Nato nisem lagala, vsaj ne, da bi jaz to vedela. Me je pa  kot enomesečno ženo "prisil" v LAŽ ravno moj življenjski sopotnik. Zopet je bil izvor laži v financah... Posledično temu je najin zakon vseh 35 let malce okrnjen, kar se tiče tiste čiste iskrenosti. Za vse ostalo me pa itak poznaš... Heheheheheheh. 

Tista težava, ki jo pa jaz nosim v srcu, pa tudi izvira iz otroštva, ampak to je druga zgodba, ki ti jo bom razkrila, ko bom našla čas in pogum za individualno tapkanje...

Želim ti vse dobro
*************************************************************************
Draga Berta,......... iskrena hvala za vse prisrčne, poučne in življenjske zgodbe, katere pa le uspem vsaj občasno prebrat in sprejet točno take, kot so. Tapkam obvezno vsak dan in si tako pomagam reševat take in drugačne situacije. Se zelo strinjam s Piko, da je tapkanje zakon. In še nekaj mojih misli o laganju.
Očitno je to tematika z globokimi koreninami, ki segajo daleč nazaj,..... v otroštvo, ko je vsak od nas kdaj z nedolžno lažjo poskušal zbudit pozornost pri odraslih, sploh pri starših. Moje otroštvo je potekalo v prejšnjem stoletju,... malo za šalo, malo za res. To pomeni, da je kar nekaj časa nazaj, ko sem jaz preživljala svoja otroška leta. Ne bom trdila, da je to povezano z leti, so bili pa časi vsekakor nekoliko drugačni. Lahko rečem, da sem se vedno trudila svojim otrokom bit čim bližje, jim dat do znanja, da mi lahko zaupajo in da se ni treba bat povedat resnice, ker se vsaka težava lahko reši le na ta način, da si iskren sam do sebe in do drugih. Kar pa ni čisto nič enostavno, saj je nekje v podzavesti prisoten strah, ki premaga to resnico in se otrok v nekem trenutku izrazi z lažjo. Kako je bilo v mojem otroštvu glede tega ni primerjave. Že tako si nisem upala izrazit sama sebe, ker je bil to greh in mi itak ne bi nihče niti slučajno prisluhnil, pa čeprav sem si to neznansko želela. Zavedala sem se, da sem živo bitje, ki naj bi nekam spadalo, ki naj bi začutilo toplino doma, ampak mi nihče ni pokazal, da sem sploh zaželena, kaj šele, da spadam v to družino, kjer sem odraščala. In tako so se seveda iz resnično grozno velikega strahu, da bom spet ˝potancana˝, če bom kar koli rekla, tudi nizale otroške laži. Seveda le'te niso postale moje sopotnice v življenju, ker sem se zavedala, da to ni prav in da je resnica pred samim seboj tista, ki zdravi in osvobaja dušo, pa naj bo taka ali drugačna. Vem pa, da me je zelo bolelo, ko sem res povedala resnico, so to moji starši zatrli, ne samo enkrat in spreobrnili v ˝lažeš˝ in tako obvisiš v neskončni žalosti in bolečini, kot nebogljen otrok, ki nima pravice bit to, kar je. Nekaj pomembnega mi je pa le bilo položeno v zibko in hvala tisti vili Rojenici, ki mi je poklonila to moč, da sem verjela v sebe in da sem kljub vsem udarcem v življenju uspela it naprej, da sem vedno v sebi v svojem srcu, mojemu največjemu zaupniku, vedno imela vero in upanje ter željo po ustvarjanju, kar je bilo moje glavno vodilo v življenju, da sem previharila viharje, ki so mi prišli na proti. Srečna sem, da sem uspela prit do tu, kjer sem..... in od tu vodi pot samo naprej,.... brez laži, s trdno vero v sebe, da sem čisto v redu, točno taka, kot sem. To zgodbo predajam svojim otrokom z iskreno mislijo in naukom življenja, da za kvalitetno in bogato življenje v srcu in duši niso potrebne laži, ampak iskrenost, zaupanje in vera v sebe. Sreča je doma v tisoč drobnih stvareh in ne v lažeh.
 Toliko o mojih razmišljanjih, draga Berta, in če ti kaj prav pridejo, jih uporabi.
Vse dobro ti želim in lep pozdrav!
*************************************************************************************************
Živjo!
Res opažam, da ljudje, ko lažejo, ne razmišljajo o dolgoročnih posledicah, le da jih je strah povedat po resnici in to zato, da ne bodo izpadli slabo… Dobro vprašanje, če jih ni strah laganja? na to nisem pomislila… Predvsem se je treba vprašat, zakaj jih je strah.
LP
*************************************************************************
Vsak Evropejec se povprečno zlaže približno 21-krat na dan. To sem pred nekaj meseci prebrala v enem javnem občilu. Pozabila sem kje, sem si pa zapomnila, da je to pisala ena psihologinja. Sprašujem vas: Kdo se pa ne zlaže nikoli?
Čeprav tudi jaz sovražim laž, pa moram priznat, da se tudi kdaj zlažem.
Torej g. Berta, pogumno tapkajte naprej in vsak naj sprejme opravičilo, saj nihče ni popoln.
LP 
************************************************************************************************** 

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti  (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).
OD 20. 7. DO 3. 8. 2014 BOM NA DOPUSTU.

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

Ni komentarjev:

Objavite komentar