ponedeljek, 20. oktober 2014

20.10. 2014: NE UBIJ GLASNIKA! (Don't kill the messenger!)

Pozdravljeni!

   Tapkala sem z gospo, ki si po končani zvezi želi "ozdraviti strto srce". Tako bi rekli v pesniškem jeziku, ona pa pravi, da bi rada odložila boleče spomine, da ne bi šli z njo v novo zvezo. Pripovedovala mi je o dogodkih, ki so jo prizadeli in vsakič sva bolečino, ki se je pojavljala v različnih delih telesa, odtapkali do konca. Prevladoval je občutek žalosti in razočaranja. 

   To ni bilo najino prvo tapkanje in po eni uri čiščenja bolečih spominov sem jo vprašala:
- Kateri dogodek pa vas je najbolj zabolel?
Obraz se ji je spačil v bolečini in zvila se je je v dve gubi. Tapkali sva v tišini in njej so tekle solze ... Jaz sem govorila:

KARATE:
Čeprav me preveč boli, o tem ne morem govoriti, sprejemam ta občutek.
Čeprav boli za umret, zaupam tapkanju in vem, da bo bolečina popustila.
Čeprav je to že minilo in jaz sem preživela, je v meni še vedno ta bolečina. Popolnoma in globoko se sprejemam in si dovolim izraziti svoje občutke.
PO TOČKAH:
- boli me, ne morem govoriti, prizadelo me je, minilo je, čutim to bolečino in dovolim, da odteče ...

   Ko se je pomirila, mi je povedala:
- Najhuje je bilo, ko mi je rekel, da me nima več rad. 
Ko je izrekla to na glas, so jo spet oblile solze in nadaljevali sva s tapkanjem. Naenkrat pa se je ustavila in rekla:
V svoji glavi sem zaslišala stavek: Don't kill the messenger! (prevod: Ne ubij glasnika/sla!) Kaj to pomeni?
(Pri svojem delu uporablja ang. jezik in tudi med tapkanjem uporablja angleške izraze; razmišlja v večih jezikih.)

   V pogovoru sva ugotovili, da je v otroštvu najbolj pogrešala, da bi ji starši z besedami povedali, da jo imajo radi. Bili so skrbni in na razne načine izkazovali, da jo imajo radi. Ona pa si je najbolj želela, da bi ji kdo rekel: RAD/A TE IMAM!
   Tako sva uspešno prišli do korenine problema in tapkali bolečino iz otroštva. Ugotovila je, da je mala deklica v tem neizpolnjenem hrepenenju sprejela sklep, da ni vredna ljubezni. Ko sva odtapkali to prepričanje, je rekla:

- Sedaj bom z lahkoto izrekla drugi del stavka med tapkanjem: SE POPOLNOMA IN V CELOTI SPREJEMAM ali SE IMAM RADA. Vedno sem čakala, da mi bo to rekel ali dal nekdo drug.

(https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=23&cad=rja&uact=8&ved=0CCgQFjACOBQ&url=http%3A%2F%2Fwww.mirabi.org%2Fupload%2Fd200308172036clanekoimagopartnerskiterapiji1rogla2005doc.doc&ei=EDVFVKKzKcTbauqogcgG&usg=AFQjCNEieX69chpk3pqBIJbTdDkWcrAIvA&sig2=zhy8HoKY_Cb7psqrtiK7uQ&bvm=bv.77648437,d.d2s)
2. Kaj prinesemo iz otroštva 
Imago PT (partnerska terapija) uči, da vsi pridemo v odnos z zgodovino, ki nas opredeljuje. Ta zgodovina je sestavljena iz štirih področij: nezadovoljene potrebe iz otroštva, izgubljeni deli sebe, preživetvene strategije in Imago. Vsa ta zgodovina je osnova za izbor partnerja ter seveda za frustracije, ki jih doživljamo z njim.

2.1. Nezadovoljene potrebe iz otroštva
Vsak od nas je bil v različnih obdobjih svojega življenja na tak ali drugačen način ranjen. Še tako ljubeči starši so kljub svojemu dobronamernemu ravnanju povzročili, da smo se včasih počutili osamljene, nerazumljene, omejene v naši svobodi ali kreativnosti, prisiljene v nekaj, kar nam je povzročalo bolečino ali strah… Skratka, v odnos smo prišli z ranami, ki so se zapisale v našo podzavest in občutki, ki smo jih občutili kot otroci, se nam pojavljajo ob ravnanju našega partnerja. Vsak si zna predstavljati situacijo, ko pokličemo partnerja na mobilni telefon, le ta pa prekine klic, ker je na sestanku. Če se takrat v nas pojavijo občutki manjvrednosti, zavrnitve ali jeze, je prav verjetno, da smo bili kot otroci mnogokrat zapostavljeni ali odrinjeni s strani nam pomembnih skrbnikov. In tako nič hudega slutečega partnerja, ki pride iz službe, čaka kup očitkov ali jeza »majhnega otroka«, ki se je ponovno srečal z bolečo situacijo iz otroštva. 

V vsakem obdobju razvoja se razvijajo različne sposobnosti, ki so pomembne za preživetje. V tem obdobju je odgovornost staršev, da dajo otroku ustrezne potrditve in dovoljenja. Ne glede na to, kako dobri, ljubeči in skrbni so bili starši, so s svojim ravnanjem hote oz. nehote povzročili, da otrok ni vedno dobil tega, kar je potreboval. S tem so se v otrokovem razvoju naredile rane, ustvarile nezadovoljene potrebe in hrepenenja. V teh obdobjih otrok razvije različne preživetvene strategije. V teh obdobjih nastanejo tudi prepričanja ali »pogodbe« o sebi in drugih. Sklenili smo jih sami s seboj zato, da smo ohranili pozitivno samopodobo in izbrali vedenja, ki so nas ščitila pred ranami.
Po Imago PT smo vsi doživljali določene traume oz. smo bili ranjeni vsaj v eni od razvojnih faz, lahko pa tudi v večih. V svojo bližino nezavedno pritegnemo takega partnerja, ki je bil ranjen v isti razvojni fazi kot mi, samo razvil je komplementarno preživetveno strategijo. 

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija,s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

ponedeljek, 13. oktober 2014

13. 10. 2014: KLAVSTROFOBIJA IN EFT

Pozdravljeni!

   Sredi poletja je na tapkanje prišla gospa, ki se ji je po operaciji razvil strah pred zaprtimi, temnimi in majhnimi prostori. Že pred operacijo je nekajkrat doživela napad panike, če ni bila v bližini izhoda, vendar je to ni oviralo pri vsakdanjem življenju. Po operaciji pa so postali napadi panike tako siloviti, da zaradi strahu pred njimi ni mogla nadaljevati s pregledi in zdravljenjem. Zdravnica ji je napisala napotnico za psihiatra. Odločila se je, da bo poskusila s tehniko EFT.
    Na prvo srečanje je prišla še zelo slabotna. Običajno s strankami tapkam v kabinetu. Ker sem vedela, kakšne težave ima, sem jo sprejela v veliki svetli učilnici. Po pozdravu je šla mimo pripravljenih stolov in se namestila poleg odprtega okna. "Tu bo v redu," je rekla skromno in se opravičevala, da drugače pač ne more. Pripovedovala mi je, kako ni mogla na ultrazvočni pregled, ker je bila naprava v majhnem prostoru brez oken. Zagrabila jo je panika in ni se mogla dovolj sprostiti, da bi vstopila, kaj šele, da bi se ulegla na posteljo. Ves čas se je zavedala, kako noro in​ nelogično je to, kar čuti, vendar si z razumom ni mogla pomagati. Zdravnik ji je naročil, naj vzame dve tableti Helexa (proti tesnobi) in se čez nekaj ur vrne. Tableti sta bolj malo pomagali. Pregled so uspeli opraviti, ko se je spraznila čakalnica, da so bila vrata lahko odprta, spremljal jo je partner in jo držal za roke, pa tudi doktor je bil razumevajoč in potrpežljiv. 
​    ​
    Pred njo je še dolgo zdravljenje, ki bi ga​ klavstrofobija ves čas ovirala, zato je hotela najprej opraviti z njo. Razložila sem ji, kako poteka tapkanje, tapkali sva nekaj krogov in to je bilo za prvič​ vse, kar je zmogla.
    Na drugem srečanju sva se takoj lotili problema. Povedala je, da jo je najbolj strah temnih prostorov. Zagrnila sem zavese v učilnici do te mere, da je začutila rahlo tesnobo in sva tapkali. Tapkali sva, dokler ni tesnoba popustila, potem pa še malo zagrnili in nadaljevali s tapkanjem. Bala se je tudi, da bo ostala brez zraka. Tapkali sva tudi to in po eni uri tapkanja sva sedeli v 6 kvadratnih metrov veliki garderobi, brez oken, v popolni temi, tapkali, se smejali in se čudili, kako je to možno. Ko to pišem in se spominjam, mi gredo mravljinci po telesu ...
    Naslednjič je povedala, da se je pojavil nov vidik njene fobije. S prijatelji so se dobili na terasi lokala. V njej je začela naraščati napetost, ko so gostje zasedli dve sosednji mizi in se ji je zdelo, da ji bo zmanjkalo zraka. Že ob pripovedovanju je začutila občutke v telesu, ki sva jih tapkali kar dolgo časa. Ni se mogla spomniti, da bi se kdaj dušila ali da bi kdaj v množici padla skupaj. Tapkanje je kljub temu delovalo, saj sem ji svetovala, da naj testira uspešnost tapkanja in ji dala navodila. Tapka naj že doma, preden gre iz hiše. Obdela naj vse možne črne scenarije in se počasi pomika proti skupini ljudi. Če začuti napetost, negativne misli, naj tapka, dokler se ne pomiri. 

»Česar se človek v resnici boji, je nastop panike in ne samo dogajanje, ob katerem je prepričan, da se paniki ni mogoče izogniti.« Z drugimi besedami, ni krivo dvigalo, ampak strah, da ga bo v dvigalu zagrabila panika.
Korak v napačno smer -  Vstop v svet klavstrofobije se običajno začne, ko se človeku enkrat zgodi panično presenečenje. Menedžer se denimo odloči, da bo uporabljal samo stopnice, ker je po napornem dnevu popil več skodelic močne kave in mu je začelo v dvigalu močno razbijati srce. Domneva namreč, da je srčno aritmijo povzročilo dvigalo. To je njegov prvi korak v napačno smer. Kadar se nekdo začne nekemu dogodku izogibati zaradi strahu, je že v začaranem krogu, saj ga ni več mogoče prepričati, da vožnja z dvigalom ni nevarna.
Panika se pri mnogih ljudeh spremeni v način življenja. Stalno pričakovanje strahu pogosto omeji njihov način delovanja in zniža njihovo kakovost življenja. Njihov vsakdanjik je napolnjen s pričakovanji strahu in načrtovanjem, kako se izogniti domnevnim nevarnim situacijam. To izogibanje se nato širi na vedno več različnih situacij in prizadeti porabi veliko časa, da bi pravočasno opazil opozorilna znamenja. Izmišlja si razne tehnike, ki bi mu omogočile, da bi se tem situacijam izognil.
   Naslednjič je navdušeno pripovedovala, kako lepo se je imela na Ribiškem prazniku, kjer je bila štiri ure!!!

1. pismo:
Draga Berta, sem še kar v redu, tu pa tam pride kak slab dan... se zgodi. Kar se tiče moje fobije se izboljšuje, bila sem že pri sestri, v cerkvi, v manjših trgovinah, danes pri mami... Ko sem bila na pregledu v Ljubljani, me je sicer malo ščemelo v trebuhu preden sem šla v laboratorij, ampak do panike ni prišlo. Pri zdravnici sem bila 50 min v majhni ordinaciji, počutila sem se čisto OK. Vprašala me je celo, kako sem se lahko tako hitro pozdravila. Sem ji povedala o tapkanju in je bila fuuuul zadovoljna. Rekla mi je, da bi take rezultate pri psihiatru dosegla komaj po enem letu. Bodite dobro in ostanite taka zlata, prijazna, polna dobre in pozitivne volje še naprej... skratka moj angel s perutkami. 
Lep pozdrav.

2. pismo:
Imela sem prvi pregled pri moji ginekologinji, ki me je tudi operirala in je rekla, da jo zanima, kako me je tako hitro ta fobija popustila. Sem ji povedala, kaj sem delala in tudi malo razložila. Je rekla, da bi ona to rabila, da ne bi bila tako pod stresom. Sem ji rekla, da naj proba, da deluje zelo hitro. Potem sem morala še na en manjši poseg in ko sem se pripravljala za pregled, sem čakala v zeeeelooooo majhni zaprti kabini, za vsak slučaj sem dva kroga odtapkala...in valda prenesla in zdržala sem vse brez problema. 
Zdaj pa moja najlepša novička, postala sem nona najlepši vnukinji na svetu! Danes jo grem v bolnico pogledat. 
Lep lep pozdrav...

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"