ponedeljek, 10. november 2014

10. 11. 2014: SE POPOLNOMA IN GLOBOKO SPREJEMAM

Pozdravljeni!


   Marsikoga moti, ko pri tapkanju rečemo stavek:

   Čeprav sem..... (npr.: jezna, žalostna, tečna, nesrečna ...), 

- SE POPOLNOMA IN GLOBOKO SPREJEMAM ali
- SE IMAM RADA, TAKA KOT SEM ali
- SPREJEMAM TE OBČUTKE.

   Jaz si te neprijetne občutke "naslikam" kot jokajoče dojenčke.
    

   Kaj bi naredili z jokajočim dojenčkom, malčkom, otrokom?
   Ali bi se obrnili proč? Bi čakali, da neha jokati? Bi si zatisnili ušesa? 
   Bi ga okregali, moralizirali, ga primerjali z drugimi, ki so močnejši, sposobnejši, boljši? ... 

ALI ...

   Bi ga vzeli v naročje? Bi ga objeli? 
   Bi ga vprašali, kaj se mu je zgodilo in mu prisluhnili? 
   Bi ostali z njim, dokler se ne pomiri?

   Če bi bili VI ta dojenček, malček ali otrok, KAJ BI SI ŽELELI, DA NEKDO STORI ZA VAS?
   Bi želeli, da vas ignorira, ponižuje, kritizira, zmerja ..., v trenutku, ko ste nemočni, prizadeti in že itak iz sebe?

   In jaz to vidim in občutim, predvsem občutim, tako, da v mojih občutjih in spominih
NI NIKOGAR DRUGEGA, KI BI MI DAL, KAR SI ŽELIM, ZATO SI REČEM, DA SE SPREJEMAM IN DA SE IMAM RADA. Sebi (še enkrat) povem, kaj se mi je zgodilo in sem sama s sabo toliko časa, da se pomirim. 
​   ​Saj ženske to pogosto počnemo, vendar je drugače, če zraven tapkate. Če tapkate, obstaja zelo velika verjetnost, da zaradi tega dogodka, teh besed, tega pogleda ..., ne boste jokale nikoli več. Ostal bo samo spomin, boleči občutki pa se bodo stopili kot lanski sneg. To je svoboda, ki jo obljublja tehnika EFT.


   Ko se sama potolažim, je vsem, ki so mi blizu, lažje, ker čutijo, da sem v redu in da 
​MOJE POČUTJE NI NJIHOVA ODGOVORNOST​.



Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti  (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"


Pozdravljeni ga. Berta,
hvala za poslano. Mi je dalo misliti, zakaj nam je težko ali čudno izgovarjati:
- SE POPOLNOMA IN GLOBOKO SPREJEMAM ali
- SE IMAM RADA, TAKA KOT SEM ali
- SPREJEMAM TE OBČUTKE.
Mogoče izhaja to iz tega, ker nismo prepričani, da si zaslužimo imeti radi sami sebe in se globoko sprejemati? Velikokrat sem namreč že slišala in prebrala, da moramo imeti radi najprej sebe in tako nas bodo lahko imeli radi tudi drugi, itd. Vendar, ko sem morala to, da se popolnoma in globoko sprejemam izgovoriti pri tapkanju, je bilo čisto nekaj drugega. Res, čudno in tako nenavadno, da sebi rečem kaj takega. Saj moramo biti sami, ja, vedno skromni in ponižni, ne smemo se hvaliti (jaz sem to sprva namreč tako razumela). In občutila sem kot nekakšno krivdo in nelagodnost že ob misli, da bi jaz lahko imela sebe rada in se celo sprejemala taka, kot sem. Saj vendar nisem nikoli dovolj dobra, da bi si lahko to kar sama potrdila. In vedno sem iskala in čakala ali pričakovala potrditev, oceno od zunaj - od drugih. In nazadnje bila zmeraj nezadovoljna sama s seboj in odvisna od drugih oz. moje razpoloženje je bilo odvisno od tistih, ki so bili okoli mene. In od kod to prihaja? Iz otroštva in najstništva, itak, od kod pa, če ne - ko sem poslušala: ne, to pa ne boš, ne smeš, ni dobro zate, bodi skromna, ponižna,...In zakaj? Zato, ker ne, so bili največkrat odgovori, brez dodatnih pojasnil. Ok, sem si mislila, jaz si tega in onega pač ne zaslužim, pa niti dobro ne vem, zakaj. Vse to se je najbrž vtisnilo nekam globoko in mi ves čas govorilo, da sama sebe pa res ne morem imeti rada in se sprejemati, ker me morajo sprejeti najprej drugi, šele potem se bom lahko tudi sama. Ampak to ne sme biti tako, a ne? In se zadnje čase trudim, da ne bi bilo. Tudi s tapkanjem. In gre počasi, ampak se premika na bolje. Še vedno pa pridejo tudi tisti črni dnevi vmes, ko vse pokvarijo. Ampak za dežjem zmeraj posije sonce. Prej ali slej. :-)
Upam, da nisem zamorila, ampak prijelo me je pač, da napišem.

Lep pozdrav

Ni komentarjev:

Objavite komentar