STRES – tihi spremljevalec sodobnega človeka
Skoraj vsak ga pozna. A vsak ga ne prepozna.
Včasih se prikrade neopazno – kot napetost v čeljusti, kot stiskanje v prsih, kot misel, ki ne da miru. Drugič nas zadene z vso silo.
Skriva se v naših mislih, v naših prepričanjih, v tem, kako doživljamo sebe in svet.
Zato bom vsakih nekaj dni delila misel, opažanje ali konkretno zaporedje za tapkanje. Ne zato, ker bi morali biti ves čas sproščeni. Ampak zato, ker si zaslužimo prostor znotraj sebe, kjer lahko zadihamo in se umirimo, tudi če je okrog nas tak ali drugačen kaos.
Telo, ki komaj še diha
Velikokrat ne prepoznamo stresa – ker nima imena, ker ni »dovolj velik«, ker se dogaja tiho. Ampak telo ve. Telo diha plitko. Ali pa sploh ne diha. Zadržuje dih. Zdi se, kot da lovimo zrak "na škrge", z mišicami napetimi v pripravljenosti.
Stres se včasih ne kaže kot panika ali solze, ampak kot prsni koš, ki se nikoli povsem ne razširi. Kot dih, ki ne gre do trebuha. Kot pozabljeno dihanje.
In čeprav si govorimo, da »smo v redu«, telo govori drugače. Zato za začetek – povabilo k tapkanju na vdih. Preden se lotite tapkanja, ocenite, kakšen je vaš vdih. Naredite par globokih vdihov in izdihov in približno ocenite, za koliko vdihnete. Globok, širok in sproščen vdih je za 10, nekaj srednjega za 5 in bolj plitek pod 5. Opazite, kam zrak ne gre? Ne gre v globino, širino, ali se mogoče kje ustavi?
Karate točka:
– Čeprav sem pogosto napeta in diham čisto plitko, sem odprta za možnost, da si dovolim globlji dih.
– Čeprav komaj še diham in tega večinoma ne opazim, se sprejemam, kolikor se ta trenutek lahko.
– Čeprav zadržujem dih, danes naredim prostor za življenje – dih za dihom.
Po točkah:
Tako zelo sem navajena biti napeta.
Diham plitko. Skoraj neopazno.
Kot da ne smem popolnoma zadihati.
Kot da moram biti ves čas v pripravljenosti.
Zadržujem dih in tega sploh ne opazim.
Kot da bo kaj narobe, če zadiham do konca.
Kot da bi bilo nevarno, če bi se sprostila.
Kot da nimam pravice dihati.
Ampak danes se učim - dihati počasi, globoko, zavestno.
Čutim ta plitek/tanek/ozek dih.
Diham, kakor diham.
Opazim, da ga zadržujem.
Diham, kakor diham.
Čutim napeta ramena.
Diham, kakor diham.
Ni mi treba dihati na silo.
Diham, kakor diham.
Dovolj dolgo sem dihala na škrge.
Diham, kakor diham.
Moje telo si zasluži dih, ki me podpira.
Diham, kakor diham.
Globoko vdihnem. In izdihnem strah.
Diham, kakor diham.
Tudi če samo malo. Tudi če samo zdaj.
Diham, kakor diham.
Dovolim si dihati s polnimi pljuči.
Diham, kakor diham.
Z vsakim dihom zajamem vase več življenja.
Diham, kakor diham ...
Lahko nadaljuješ s svojimi besedami ali iz zapisanega zaporedja ponavljaš tiste misli, ki zate najbolj držijo. Če ob tem zehaš, je super, ker to pomeni, da se sproščaš in globoko zajemaš zrak. Po tapkanju spij malo vode in ponovno oceni, kakšen je sedaj tvoj vdih.
🫁 Kako pogosto opaziš, da ne dihaš?
Da je tvoj dih plitek, hiter, skoraj neobstoječ?
To ni tvoja napaka. To je tvoja zgodovina.
In danes lahko izbereš nekaj drugega.
✨ Naslednjič nadaljujemo s tapkanjem/sproščanjem misli, ki ustvarjajo notranji pritisk – tiste glasove, ki ti šepetajo, da moraš zdržati, da ne smeš popustiti, da ni prostora za počitek.
STRES, ki ga ustvarjajo misli
Včasih je zunanja situacija umirjena, znotraj nas pa tega miru ni.
Vznemirja misel, da nisem naredila dovolj. Da bi lahko naredila več.
Da bi morala biti bolj potrpežljiva, prijazna, mirna, ljubeča, pametna...
Notranji glas, ki ne utihne. Ki popravlja. Kritizira. Ki vrta in išče napake.
To ni glas, ki te spodbuja. To je glas, ki te tiho izčrpava.
Dan za dnem. Uro za uro.
In telo posluša. Se napne. Zadrži dih. Ker glas govori, da nekaj ni v redu.
In nekega dne se zaveš svojega monologa in tudi tega, da si s tem škoduješ. In potem začneš popravljati glas, ki te popravlja – še ena plast napetosti ...
Kaj če bi danes samo prisluhnila temu glasu?
Mu dala prostor in čas … in ob tem tapkala?
Rob dlani (karate točka):
Čeprav imam v glavi ves čas ta pritisk, kaj bi morala narediti drugače, se sprejemam, kolikor se ta trenutek lahko.
Čeprav me ta glas neprestano opozarja, da bi lahko bila boljša, sem odprta za možnost, da mu danes samo prisluhnem.
Čeprav te misli ustvarjajo nemir in krivdo, si dovolim začutiti ta pritisk … in ga malo razrahljati.
Po točkah:
Ta misel, da nisem naredila dovolj.
Notranji glas, ki vedno nekaj popravlja.
Ki nikoli ni čisto zadovoljen.
In mi jemlje mir, še preden sploh začnem.
Čutim ta pritisk v glavi, v vratu, v prsih.
Ves čas nekaj priganja, dvomi, kritizira.
Tako zelo sem navajena živeti s tem.
Ampak danes izbiram drugo pot.
(Tapkajte konkretne svoje misli. Naj vas ne bo strah – tapkanje jih ne okrepi, temveč jih nežno razrahlja in pomiri.)
Tako dolgo že živim s tem glasom,
da sem ga vzela za resnico.
Mislila sem, da mi pomaga,
a v resnici me izčrpava.
Včasih mislim, da sem to jaz.
Ampak to je samo del mene.
To nisem vsa jaz.
Mogoče je to stara strategija.
Stari način,
kako sem se trudila pripadati.
Kako sem se trudila,
da bi bila dovolj dobra.
In čeprav sem se trudila s srcem,
ni bilo nikoli dovolj.
In zdaj čutim,
kako me to boli.
Ta pritisk v glavi,
v čeljusti, v prsih ...
Ta vozlič v grlu,
ko skušam biti mirna in prijazna,
znotraj mene pa vihar.
V meni kriči potreba po počitku
in po miru.
Slišim ta glas …
in prvič mu ne ugovarjam.
Samo sem z njim.
Skušal je poskrbeti zame,
a ni poznal nežnosti.
Mislil je, da moram biti popolna,
da bi bila sprejeta.
Danes mu ponudim nekaj,
česar še ni poznal – sočutje.
Dovolj je moje interne vojne.
Izbiram premirje.
Ni mi treba več popravljati glasu,
ki me popravlja.
Lahko ga samo poslušam
in ob tem tapkam.
V tej nepopolnosti,
sem še vedno tukaj.
Telo diha.
Srce bije.
Pod vsemi mislimi sem jaz.
Takšna, kakršna sem.
Sprejemam se,
kolikor se ta trenutek lahko.
❤ Notranji glas ne potrebuje popravkov. ❤ Potrebuje prisotnost. ❤ Ko si tam – ne kot sovražnik ali sodnik, ampak kot priča – nekaj v tebi že začne po/s/od/puščati. ❤
Naslednjič se bomo vrnili v telo.
Tapkali bomo občutke napetosti, otrdelosti, plitkega dihanja ...
Do takrat – opazuj, kateri glas je danes najbolj glasen.
In mu v mislih samo reci:
Slišim te.
Ti nisi jaz.
Ti si odmev preteklosti.
Jaz sem tukaj.
In diham naprej.
STRES, ki se zatakne v TELO
Včasih veš, da si varna.
Včasih veš, da si naredila dovolj.
Včasih veš, da ni razloga za napetost.
Ampak telo govori drugače.
Ne moreš globoko vdihniti.
Zateguje v prsih, v vratu, v čeljusti.
Nekaj drži. Nekaj ne popusti.
Kot bi bila v pripravljenosti,
čeprav nevarnosti ni več.
To je telesni stres.
Stres, ki se ne sprosti samo z razumom.
Stres, ki ni več odgovor na zdaj,
temveč odmev preteklosti.
Stres, ki se zatakne v tkivo, v dihanje, v držo.
Če je to tvoj občutek – tapkaj z menoj.
Ni treba najti prave besede.
Dovolj je, da si dovoliš začutiti telo.
Tapkanje bo sledilo tvojemu občutku in ga nežno razrahljalo.
Rob dlani (karate točka):
Čeprav čutim, kako je moje telo napeto, kot da nekaj zadržuje, se sprejemam, kolikor zmorem.
Čeprav ne razumem, zakaj sem napeta, ko pa je vse v redu, sem odprta za možnost, da moje telo nekaj sporoča.
Čeprav je v meni stiskanje, pritisk, otrplost, si dovolim samo čutiti … in ob tem nežno tapkati.
Po točkah:
Vse je v redu …,
ampak jaz ne morem dihati.
Ne morem se sprostiti.
Kot da nekaj drži.
Kot da nekaj v meni še čaka na nevarnost.
Ne vem, kaj je to.
Ampak čutim.
Stiskanje v prsih.
Napetost v vratu.
Zategnjenost v čeljusti.
Kot da moram biti pripravljena.
Kot da ne smem popustiti.
Mogoče je to ostanek nečesa starega.
Nekaj, kar sem morala zadržati.
Nekaj, kar se ni smelo izraziti.
Mogoče sem nekoč morala biti tiho.
Biti močna. Zdržati.
Biti mirna. Kot da me ni.
In zdaj je to še vedno v meni.
V tej zategnjenosti.
V tem plitkem dihu.
In čeprav ne poznam vse zgodbe,
si jo je telo zapomnilo.
In danes ga poslušam.
Ne silim ga, da se sprosti.
Samo sem z njim.
Čutim, kako napetost govori.
Slišim, kako telo kliče po prozornosti.
Po varnosti.
Po izdihu.
Po nežnosti.
Ni mi treba takoj sprostiti vsega.
Dovolj je, da sem tukaj.
Dovolj je, da čutim.
Dovolj je, da tapkam.
In mogoče … res samo mogoče …
lahko danes ta vozlič malo popusti,
mogoče pride prvi izdih,
prvi občutek, da ni treba več (z)držati,
da je zdaj prostor,
da je zdaj drugače,
da sem zdaj jaz tukaj –
z vsem, kar sem.
In to je dovolj za danes.
Ni mi treba ničesar rešiti,
dokazati ali popraviti.
Samo sem tukaj.
Z vsem, kar čutim.
In to zadošča.
Naslednjič se bomo dotaknili še globljih plasti telesnega odziva na stres – spregovorili bomo o zamrznjenosti in o tem, kako nas telo včasih »ugasne«, da bi nas obvarovalo. In kako lahko skozi tapkanje počasi, ljubeče začnemo spet čutiti – sebe, svoje meje, svoj notranji prostor.
Do takrat – bodi nežna s seboj.
Telo ve.
Samo potrebuje čas, prostor … in tvojo prisotnost.
Ko stres zamrzne telo
Včasih telo ne kriči. Ne stiska. Ne boli.
Včasih telo samo otrpne. Zadrži dih. Ugasne.
Zunaj morda vse deluje normalno.
A znotraj je praznina. Brez odziva. Brez premika.
Kot da ni več poti naprej – in tudi nazaj ne gre.
To ni šibkost. To ni tvoja napaka. To je telesna modrost.
Zamrznitev je eden najglobljih preživetvenih odzivov.
Ko je bilo preveč, prehitro, premočno, je amigdala potegnila zasilno zavoro. In telo je obstalo.
Včasih ta zamrznjenost traja le nekaj sekund. Včasih pa postane naš vsakdan. In se je sploh ne zavedamo, dokler ne začnemo čutiti te čudne neodzivnosti … odrezanosti … praznine.
Danes ne bomo izganjali zamrznjenosti.
Ne bomo rinili vanjo z glavo.
Danes bomo samo sedeli ob njej. Jo prepoznali.
In jo povabili, da nas čisto malo spusti bližje k sebi.
Tapkalno zaporedje – ko telo zamrzne
Rob dlani:
Čeprav čutim, da sem zamrznjena, da sem odrezana od telesa, da ne morem ničesar, se sprejemam in si dovolim biti tukaj, točno taka, kakršna sem.
Čeprav me telo ne uboga in ne vem, kaj sploh čutim, sem pripravljena samo obstati tukaj – brez sile, brez pritiska.
Čeprav me je včasih sram te otrplosti, kot da sem pokvarjena, si danes priznam: to je bil moj način preživetja. In si dovolim čutit', kar čutim.
Po točkah:
Telo je napeto, a hkrati brez odziva.
Kot da vse tiho kriči – a brez glasu.
Kot da nekaj drži moj dih.
Niti vdihniti ne morem do konca.
Tako je bilo že večkrat.
Kot da telo obstane … in čaka.
Amigdala je sprožila zavoro.
Preveč … prehitro … premočno.
In še zdaj me nekaj drži.
Čeljust napeta.
Čutim, kar čutim.
Prsi tihe.
Čutim, kar čutim.
Trebuh prazen.
Čutim, kar čutim.
Roke brez moči.
Čutim, kar čutim.
Pogled zamegljen ali otrdel.
Ta znana otrplost,
moja dolgoletna spremljevalka.
Ni sovražnik.
Je tihi stražar.
Ampak danes sem tukaj.
Prisotna s to otrplostjo.
S telesom, ki ni zatajilo.
Ampak je naredilo to,
kar je znalo.
Kar je moralo.
In mogoče …
res samo mogoče …
lahko danes ta oklep malo popusti.
Ker ne pritiskam,
ker se mi ne mudi,
ker sem samo prisotna,
z vsem kar čutim.
Morda za začetek sporočim telesu,
da je nevarnost minila
in da sem sedaj na varnem.
Ni več nevarnosti.
Lahko sem zdaj tukaj
prisotna sama s seboj
in samo čutim
brez da kaj spremenim,
brez da kaj popravljam,
samo čutim,
samo sem.
Telo me sliši.
Telo je bilo vedno tu.
In jaz sem zdaj tu zanj.
Nežno. Počasi. Brez sile.
Samo sem ...
Včasih najbolj pogumna stvar ni to, da greš naprej.
Ampak da OBSTANEŠ – in nežno, brez pričakovanj sediš z otrplostjo.
Tam se začne zdravljenje.
Naslednjič bomo pogledali, kako telesu pomagati, da se počasi začne premikati. Kako ustvarimo občutek varnosti, da se zamrznjeni deli lahko začnejo taliti.
Počasi.
V tvojem ritmu.
Skupaj. 💞
Ko se zamrznjeno telo začne taliti
Zamrznjenost ni hlad in ni praznina, temveč je preveč vsega, kar je bilo nekoč, in se ni moglo izraziti.
Zamrznjenost je modrost telesa, ki je preživelo tako, da je nehalo čutiti. Ker je bilo čutiti preveč (za živčni sistem), ker je bilo preboleče in preveč strašno, prehitro/prezgodaj.
In ko je nevarnost mimo, ostane telo še vedno v čakanju. Še vedno stisnjeno. Ne premika se, ker ni dobilo signala, da je zdaj varno, da zdaj sme biti.
Zato danes ne silimo naprej. Ne razbijamo zamrznjenosti, ampak jo mehčamo z občutkom varnosti in s prisotnostjo. Počasi, korak za korakom.
Pomislite na en dogodek, v katerem ste zamrznili ali na okoliščine, ki v vas prebudijo občutek zamrznjenosti. Vzemite si čas, da se pogreznete v to otrplost - to je nujno, da jo lahko zmehčate, sicer se ji samo izogibate.
Tapkali bomo nežno, počasi, z željo, da telo samo sporoči, kdaj je pripravljeno na majhen premik, majhen dih, majhen občutek: Zdaj je drugače. Če med tapkanjem zehate, tega ne ustavjajte. To je znak, da se telo sprošča. Pred in po tapkanju pijte vodo.
Tapkalno zaporedje – ko zamrznjenost išče varnost
Karate točka:
Čeprav v telesu čutim le neprijetno otrplost, sem pripravljena biti/sedeti s tem občutkom brez pritiska.
Čeprav se moje telo ne odziva, si dovolim verjeti, da je to način, kako me ščiti.
Čeprav je nekoč nekaj v meni obstalo in ne ve, kako naprej, se zavedam tega prostora in časa in tega, da sem ta trenutek na varnem.
Točke:
To telo, ki ne čuti.
To telo, ki je obstalo.
Tako dolgo sem živela tako.
Ne premaknem se, da ne bi bilo še huje.
Ne čutim, da bi lahko preživela.
Telo me ščiti.
Telo me ni izdalo.
Ampak nekaj v meni si želi več živosti.
Samo malo več diha.
Malo več prostora.
Malo več varnosti.
Moje telo ne potrebuje ukazov.
Potrebuje občutek, da je varno.
Da ne bo več šokov.
Da ne bo več ... (dopolni, kar si ti želiš)
Da zdaj lahko čutim –
samo toliko, kot zmorem.
Ali je varno?
(Tukaj si lahko vzamete čas. Toliko, kot ga potrebujete. Tapkajte po točkah in ponavljajte tiste fraze, ki najbolj opišejo vaše občutke.)
Opazujte telo. Ko se zmehča, se bo samo premaknilo.
Mogoče lahko premaknem prste na roki ... dlan ...
Rahlo začutim podlago pod stopali in ju premaknem, kolikor lahko.
Čutim hrbet, ki se naslanja na stol in se rahlo premaknem.
Mogoče nežno premaknem glavo.
Ali se z dlanjo dotaknem področja srca.
Ali objamem svojo ramo.
Mogoče je to danes dovolj.
To je velik korak.
In če danes ne začutim nič novega …
je tudi to v redu.
Tudi to je stik.
Tudi to je začetek.
Ne silim, ne hitim.
Samo sem.
V svojem telesu.
Skupaj z zamrznjenostjo,
ki počasi mehča svoj rob.
✨✨✨✨✨
Telo se ne odtaja na silo, temveč potrebuje prisotnost, toplino in čas. Mogoče danes samo diham, mogoče danes samo premaknem gleženj ali opazim, da me nič več ne ogroža.
Naslednjič bomo govorili o varnosti.
Kako ustvariti dovolj varen prostor, da se zamrznjenost lahko raz-topi - ne da se prelije v paniko.
Kako ustvariti varen prostor za odtaljevanje zamrznjenih delov
Toplota lahko zdravi, lahko pa tudi prestraši – še posebej, če smo se že kdaj opekli.
Če smo bili dolgo v stanju otrplosti, lahko že majhen premik v telesu sproži preplavitev.
Na preplavitev z občutki telo pogosto reagira tako, da poskuša čutenje ustaviti – avtomatično znova aktivira zamrznitev.
Zato ne hitimo, ampak najprej ustvarimo nekaj, kar telo prepozna kot VARNO.
Varno ne pomeni, da je vse prijetno.
Varno pomeni, da si znova in znova dam dovoljenje, da čutim tudi neprijetne občutke – in zdržim z njimi, kolikor v tistem trenutku zmorem.
Da lahko jokam, da lahko drhtim, da čutim tesnobo v prsih ali kamen v želodcu – in hkrati vem, da bom preživela.
Da bolečino čutim le toliko, kolikor zmorem …
In da ob tem ostajam v zavedanju, da to počnem zato, da se telo in psiha razbremenita starih, nepredelanih vsebin – tistih, ki sem jih nekoč morala potisniti v zamrznitev, ker takrat še nisem imela kapacitete in znanja, da bi jih spustila skozi telo.
To bomo danes tapkali.
Varnost, ki ni zunaj – ampak v meni.
Varnost, ki ni popolna – ampak dovolj, da telo ne gre v paniko ali ponovno otrplost, ko pride v stik z občutki.
Če so občutki premočni, najprej odpremo oči (mogoče nas je močno posrkalo v preteklo zgodbo), lahko se osredotočimo samo na en občutek naenkrat ali pa si rečemo: Sedaj bom čutila samo __% tega občutka in ko se bo to sprostilo, bom nadaljevala z naslednjim koščkom.
Tapkanje: Ko telo potrebuje občutek varnosti
Rob dlani (karate točka):
Čeprav se včasih ob čutenju prestrašim, se sprejemam, kolikor se lahko.
Čeprav moje telo ni prepričano, da je varno čutiti, sem zdaj tukaj – in bom čutila, kar danes zmorem.
Čeprav se zamrznjeni deli v meni bojijo odtaljevanja, vem, da lahko grem počasi, v svojem ritmu.
Po točkah
(Tapkajte v svojem ritmu. Fraze, ki močneje resonirajo z vami, lahko ponovite večkrat – toliko časa, dokler ne izgubijo naboja. Pri telesnih občutkih in čustvih se zadržite, dokler se ne sprostijo ali pomirijo.)
Nisem prepričana, da je varno čutiti.
Telo me je tolikokrat zaščitilo s tem, da je otrpnilo.
In še zdaj ne ve, da nevarnosti ni več.
Morda čutim nelagodje že ob majhnem premiku.
Morda me preplavi ob misli na žalost.
Ali se zategnem, ko začutim napetost v prsih.
(Poimenujte, katerih misli, čustev ali občutkov se izogibate, jih tlačite ali odrivate, ker se jih bojite občutiti.)
To ni napaka.
To je način, kako sem preživela.
In danes sem tukaj.
Z vedenjem, da zdaj ni enako kot takrat.
Danes sem odrasla.
Danes imam orodja.
Danes imam moč.
In ničesar mi ni treba čutiti na silo.
Mogoče je dovolj, da samo opazim,
kako se telo naslanja na stol.
Mogoče je dovolj,
da začutim stopala na tleh.
Ali kako dlan leži v naročju.
Ali da naredim dolg, počasen izdih.
Telo, s tabo sem.
Ne silim.
Ne prepričujem.
Samo sem tukaj.
Dovolim si, da grem počasi.
Dovolim si, da se ustavim, če je preveč.
Dovolim si, da čutim samo toliko, kot lahko.
Dovolim si, da začnem s toplino – ne s silo.
Moj živčni sistem se boji preplavitve.
Ampak danes mu pokažem nekaj drugega.
Pokažem mu mehkobo.
Pokažem mu prisotnost.
Pokažem mu varnost.
In mogoče … res samo mogoče …
se bo nekaj v meni malo sprostilo,
mogoče pride mali premik,
ali prvi pravi vdih in izdih,
ali občutek, da je danes drugače,
da danes ni treba zmrzniti,
ker sem zdaj jaz tukaj,
z vsem, kar sem.
✨✨✨✨✨
Telo je pametno. Zamrznjenost ni napaka – je varuh. In prav zato potrebuje nežen pristop, da se lahko začne taliti in da zmoremo zdržati s tem, kar čutimo – brez da pobegnemo.
