ponedeljek, 07. oktober 2013

7. 10. 2013: "VSE SREČNE DRUŽINE SO SI PODOBNE,

vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje." Lev Nikolajevič Tolstoj

Pozdravljeni,

   Ko za rakom (ali za katerokoli težje ozdravljivo ali kronično boleznijo) zboli eden od članov družine, to vpliva na vse. Vsi člani so v šoku ob diagnozi, žalostni, obupani, prestrašeni in/ali jezni. Vsak na svoj način. Pravzaprav je tako ob vsakem dogodku. Včasih se oboleli bolj kot s svojo boleznijo in zdravljenjem ukvarja s tem, kako bo to prizadelo družinske člane. To so življenjske preizkušnje, ki razgalijo vse dobro in slabo v naših odnosih. 
   Težavna je lahko vsakodnevna komunikacija, ker ima vsaka beseda in vsako dejanje sedaj nov kontekst, nov pomen. Ali naj na vse gledam v luči kratkosti in omejenosti življenja ali naj se obnašam kot prej? Še včeraj pomembne odločitve postanejo povsem nepomembne ali celo nesmiselne. Marsikaj je težko izreči na glas, ker se nam zatakne v grlu.
   Pogosta težava je, da bi vsi radi pomagali s posredovanjem informacij o čudežnem zdravilu in/ali zdravilcu, toda oboleli to čuti kot breme in pritisk. Rabi čas, da predela množico informacij in da se odloči, kako bo potekalo zdravljenje. In večkrat se zdravi tako, da ugodi družinskemu članu, čeprav bi se sam odločil drugače. Kaj vse smo pripravljeni narediti za sprejetost, za mir v hiši, za pozornost, za ljubezen? 
   Tapkanje je v veliko pomoč vsem, ki jih je bolezen prizadela posredno. Na ta način se lahko razbremenijo svojih čustev in so v večjo pomoč in oporo bolnemu partnerju ali sorodniku.

Primer za tapkanje, ko smo v šoku (vedno so najboljše VAŠE besede, te so le za orientacijo):
   KARATE:
Čeprav mi je tako hudo, da komaj diham in nimam več solz za jok, se popolnoma in v celoti sprejemam. 
Čeprav ne morem razumeti, zakaj je prišlo do tega in kako bom to preživela, se imam rada.
Čeprav mi možgani sploh ne delajo in bi šla najraje nekam stran, sem še kar v redu.
   TOČKE: ne morem dihati, ne morem misliti, to je pretežko, zakaj ravno naša družina, ne bom zmogla, najraje bi zbežala stran, ni fer ...

   Tapkamo dokler naval čustev ne popusti, oziroma, če začutimo fizično bolečino (npr. bolečino v želodcu, pritisk v glavi, tiščanje v prsnem košu ali grlu), tapkamo dokler ta ne popusti.

   Ko se pomiri šok, se pogosto pokaže drugo čustvo (npr.: žalost, strah, nemoč, jeza). Krivda:
   KARATE:
Čeprav mi je žal, da nisem bila bolj pozorna, saj se mi je že prej zdelo, da z njegovim/njenim zdravjem ni vse v redu, se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav sem rekla, naj gre k zdravniku, mi je žal, da nisem bila bolj vztrajna in sem kljub temu OK.
Čeprav mi je žal za vse grde besede in poglede, za vse tihe in užaljene ure in dneve, vse bi sedaj naredila drugače, se kljub temu sprejemam.
    TOČKE: žal mi je, jaz sem kriva, videla sem, da ni zdrav/a, slutila sem, pa nisem naredila vsega, kar bi lahko, spet nisem bila dovolj vztrajna in odločna, žal mi je, ko bi le lahko kaj spremenila, žal mi je, da sva se kregala, vedno sem mislila, da je še toliko pred nama, zakaj nisem prej ...

    NE ČAKAJMO, DA NAS BO ZBUDILA BOLEZEN! 
Že danes odtapkajmo kašno jezo ali zamero in polepšajmo dan sebi in našim bližnjim.
                    
Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

Ni komentarjev:

Objavite komentar