Po taki zgodbi tudi v dežju sije sonce ☀️ v srcu. Ker je še eni mami v praksi uspelo (v teoriji večinoma že vemo), da je zdržala z otrokovimi občutki, da ga je slišala in mu dovolila, da čuti, kar čuti.
Hej, Berta. Delim včerajšnjo izkušnjo. Pri otrocih je skos kaj, saj veš. Sem si mislila, zdaj je 3, zdaj se mu da že kaj dopovedati, pa pride polna luna/prazna luna, lockdown, skratka skos nekaj. In včeraj nedelja.
Zdaj sva se z možem že naučila, da mali ne mara sprehodov in ga ne vlečeva s sabo, ker ga je "potrebno" nositi (15 kg je pa že veliko). Povem mu, da greva z očijem na sprehod in da bo z njim starejši brat. Ni šans. Naj ne greva, da ne bo z njim ... Jok, da naju ne bo, da ga je strah. Mož že peni, jaz pa sem se usedla k njemu na tla in začela: Saj prideva nazaj, pa vse bo v redu, ne rabi te bit strah. In potem klik. 💥
Neeeee, to ni prava smer! In začnem: strah me je, sam bom, oči in mami gresta... Začnem tapkati na sebi, potem pa kar na njem (ne vem, koliko je to prav - moj komentar: je prav, če je otroku OK 😉). Dovolil je, lepo mu je bilo: sam sem, strah me je, mami in očija ni, strah me je, sam ... Tako sva tapkala par krogov. Sedel je pri meni v naročju.
Potem je prosil, naj se grem z njim igrat, sem se igrala 2 minuti in rekel je: "Mami, zdaj greš lahko na sprehod." In sva šla, ostal je z bratom. Ko sem prišla, je stekel k meni in rekel: "Mami, hitro si prišla." Potem je bilo čez dan se nekaj situacij in enkrat me je prosil: "Mami, daj tapkaj." 🥰
Te zanima ta tapkalska čarovnija? www.notranjaharmonija.si
