Na tapkanje je prišla zaradi raznih fobij in paničnih napadov. Želi si opustiti medikamentozno terapijo.
Tapkali sva razne travmatične spomine v na videz normalnem otroštvu. Starša uspešna in ugledna ter družabna sta od otrok pričakovala, da bodo potrjevali to njuno željo po uspehu s pridnostjo, vodljivostjo in večno dobro voljo. Jok in druga čustva otrokom niso bila dovoljena. Najhuje pa je bilo to, da so se drame na relaciji starš-otrok dogajale tudi zaradi telesnih potreb, kot je lakota ali zaradi slabosti, bruhanja in kakanja.
Na koncu srečanja, ko sva tapkali travmatične spomine, ko ji je bilo slabo in je bruhala, je rekla: »Naslednjič bova tapkali moje težave z izločanjem.«
»Meni je prav fajn, če mi ni treba kakat, ampak ko me prime, moram pa takoj na stranišče, sicer se lahko sproži panični napad. Zato raje nikamor ne grem, ker ne vem, kdaj me bo prijelo,« je povedala na začetku tega srečanja. »Panika me prime tudi, če imam mehko blato, drisko ali razdraženo črevo.«
Začeli sva s tapkanjem njene stiske in kmalu je povedala, da je na površje priplaval spomin, ko je bila majhna punčka. »Sedim na školjki in gledam črn plesniv kot, ogaben in strašljiv kot… Najraje ne bi bila tukaj. Grozno je, ker moram biti tukaj.«
Njena pozornost je preskočila na drugo sliko: »Tako sem se bala iti v tisti črni wc, da sem se nekoč pokakala sredi hodnika. Mama pa je to vsem povedala ...« Čutila je sram zaradi negativne izpostavljenosti, med tapkanjem jo je oblivala vročina in mraz. »Na vsakem obisku sem šla najprej na stranišče. O, kako imajo drugje lepa stranišča, naš pa je tako ogaben, da nočem iti not…«
Stresla se je in zajokala, ko se je spomnila in razumela svoje občutke še malo bolj: »Ko so me kaznovali, so me zaprli v ta črni, ogabni, smrdljivi wc brez okna in ugasnili luč… Nisem mogla ven, jokala in kričala sem in me niso spustili ven… Moje telo sovraži ta prostor. Ne grem tja noter. Ta prostor je grozen. Ujeta sem, nemočna in sama… Vedno so mi rekli, da sem si sama kriva, ker nisem bila dovolj prijazna.« S porogljivim tonom je v obupu dodala: »Smejčkaj se, pa ti ne bo treba biti tukaj.«
Med tapkanjem je imela zaprte oči, sedaj pa jih je odprla in zavzdihnila: »O, moj Bog… Moja hči je od malega zahtevala, da so vrata stranišča odprta. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj in od kje ima ta problem.« Ja, otroci ne dedujejo samo potez obraza, barve oči, postave…, dedujejo tudi travme in jih je nekaterih stvari strah, čeprav sami niso imeli slabe izkušnje.
Klientko sem peljala nazaj k njenim spominom na gnil wc in k ogabnim občutkom. Odtapkali sva še eno zaporedje, v katerem se je sproščalo tiščanje v prsih. Tapkala je po točkah in me žalostno pogledala: »Na misel mi je prišel še en spomin. Ali ga lahko povem?« »Seveda,« sem ji odgovorila.
»Moj brat ni hotel k maši. Spomnim se, da je brat stal v banji, mama mu je grozila z nožem…« Videla sem, da je globoko v svojih spominih, besede so vrele iz nje, kot da je sedaj tam: »Ne morem mu pomagati, nemočna sem, nimam kontrole, nobene kontrole nimam, čutim strah, ves ta grozen strah, strah, kdaj bo mama spet jezna, kdaj bo mama napadla mene ali brata, tesnoben strah, tesnoba v mojem telesu, DOMA NISEM VARNA, nisem sprejeta taka, kakršna sem, nisem dovolj dobra, ni varno imeti svojih potreb, svojih potreb se je treba sramovati, ne smem čutiti telesnih potreb, ne sme me tiščati lulat, kakat, bruhat, ne smem biti lačna, ne smem rigat', prdet', bruhat', ne smem povedat', kar mislim in čutim, VSE ZADRŽUJEM V SEBI, ker to nikoli ni sprejeto… Jaz sem lahko samo lepa in pridna punčka. Samo tako sem sprejeta. Ne smem čutiti svojih potreb… (Gnusi se mi ta stavek, je komentirala svoje tapkanje.) Vse se da potrpet' in zdržat'. Požri dol, vse požri dol… Ne smem spustit', kar telo hoče dat' ven. Ta gnus, ki gre iz mojega telesa, gnusna sem svojim staršem, nagravžna sem sama sebi in drugim, fuj, kako to smrdi, nagravžno je, smrdi, gnus od gnusa, slabo mi je , na bruhanje mi gre, jaz pa ne dovolim, da gre gor, da gre ven, ne sme iti ven, smrdi… Ne dovolim, da gre ven iz mene, MORAM IMETI KONTROLO, da sem v redu punčka…«
Spomnila se je, kako je nekoč pobruhala posteljo: »Boga moja nona, ki čisti za mano, kaj sem ji naredila, ful mi je žal (joče), rada jo imam, pa mora čistiti za mano, gnusna sem…, še bolj bi se morala kontrolirati, zakaj sem tako šibka in brez kontrole, jaz moram imeti kontrolo nad vsem.«
Jakost njenih občutkov se je še vedno stopnjevala. »Žal mi je none, skrbela je za nas, jaz pa sem bruhala in ona je čistila za mano. Krivo se počutim, ne bi smela bruhati. Vse mi pritiska navzgor. Poskušam kontrolirati, tudi ko telo hoče eksplodirati. V ustih imam kisel okus po bruhanju, moje telo je napeto, čutim tesnobo, ne vem, ali bom preživela, vse sili gor, ne morem več, hočem ven iz tega, kdaj bo konec, ne zdržim, čutim omotičnost, zbežala bi…« Povedala mi je, da se je prepotila in da bi sama že zdavnaj odnehala, ker običajno v takih občutkih poseže po pomirjevalih. Tokrat je zdržala z občutki, ki jih je že več kot 40 let tlačila v sebe in se trudila, da jih ne čuti. Jaz pa sem bila priča, ki jo je sprejela brez obsojanja in v njenem procesu je prišlo do preobrata, ki se je zgodil spontano, v njenem tempu.
»Varno je, dovolim si čutit', varna sem, karkoli počnem, varna sem, tukaj, kjer sem…, predam se, jaz lahko vse prenesem, samo sedim s temi občutki, tudi ko ni prijetno, OK sem, sprejemam neprijetne občutke v želodčku, sprejemam omotičnost, samo opazujem, naj telo naredi, kar potrebuje, telo je najboljši zdravilec samemu sebi, čutim napetost v želodcu, ki sili gor, jaz sem varna, vse to je naravno, samo opazujem, kaj se dogaja in se temu prepustim, ker je varno, ta občutek v mojem želodcu popušča, gor mi pritiska in je čisto OK, varno je, jaz sem OK.«
Čutila sem, kako je bilo ta tapkanje zanjo fizično in psihično naporno in sem jo vprašala, ali si lahko vzame nekaj dni dopusta. To je tudi naredila. Takoj po tapkanju pa je zaspala za dve uri.
Čez dva dni pa mi je poslala sporočilo: Hčerka je sanjala grozne sanje to noč... O črnem gnilem kotu v njeni sobi iz katerega so letele neke živali nanjo. Jaz sem pritekla v sobo in ta črni kot čistila ter tapkala s hčerko... Se spomniš črnega kota v naši kopalnici? Je rekla, da je skoraj umrla v tej nočni mori. Ne morem verjeti, da je vse to tako povezano. Je pa rekla, da se danes počuti super po tapkanju včeraj.
Naslednjič sva tapkali čez dva tedna in povedala je, da je pred tem tapkanjem tudi po 2x na dan vzela Helex, po tem tapkanju pa ga vzame samo še občasno, včasih tudi več dni nobenega.
www.notranjaharmonija.si foto: Pixabay
