MOJ PROSTOR POD SONCEM

Pozdravljen/a!

Pretekle dni sem na svojem fb profilu objavila zgodbo v nadaljevanjih. Vabljen/a k branju.

1. del: Manifestacija … Vizualizacija … Magnetizem … Materializacija … Aktualne, pogosto uporabljene (tudi zlorabljene) besede, ki vabijo na seminarje, delavnice in k nakupu knjig ali programov. Nimam se za strokovnjakinjo na tem področju, ampak včasih tudi slepa kura zrno najde. 😊

Po ločitvi pred petimi leti sem iskala stanovanje in prišla na precej nenavadno, mogoče tudi čudno idejo glede tega, kje bi rada živela. Na Obali, kjer živim od leta 98, sem videla veliko praznih hiš. Ljudje pridejo v te hiše nekajkrat na leto, za teden ali dva, sicer pa hiše samevajo. Take osamljene in zapuščene hiše se hitreje starajo in z leti nekatere tudi propadejo in se sesedejo same vase. Kakšna škoda ... Imela sem idejo, kako bi rešila dva problema hkrati in to definirala približno takole:

Živela bi v eni od takih praznih hiš v pritličju, kjer je manjše stanovanje, iz katerega stopiš na tlakovan prostor s senčnico in mizo. Ta prostor je obdan z zelenico in ob robu rastejo zeleni in cvetoči grmički ter trajnice. V zgornjem nadstropju ali nadstropjih je stanovanje lastnika te hiše. Lasnik ima teraso in zelenico na drugi strani hiše. Jaz skrbim za rastline in hišo. Nekaj dni, preden pridejo lastniki, mi sporočijo, da njihove prostore prezračim in po potrebi segrejem ali ohladim. Hvaležni so mi, da je hiša »živa« in v njej lahko bivam le za plačilo stroškov. Sliko take hiše imam še vedno v glavi.

Nekaj prijateljem sem povedala to zgodbo, vendar do mene ni prišla nobena ustrezna informacija, mi je pa na srečo prijateljica Gabi posredovala informacijo o garsonjeri v Kopru, ki je bila le 5 minut oddaljena od moje takratne pisarne v Eurocentru. In tako sem se preselila v mesto.

Hmmm, ni bila hiša obdana z zelenico in vendar je bila tudi ta selitev neke vrste materializacija. Bila je uresničitev mojih otroških sanj, da živim v mestu. V rojstni vasi sem se pogosto počutila osamljeno. Sedela sem na hišnem pragu, gledala v Trebnje in sanjarila. Želela sem si mestnega živžava s pisanimi izložbami, posedanja na terasah lokalov in obiskovanja gledališč, kina in koncertov … V Kopru sem dobila vse to. 😊

2. del: Potem pa je prišlo to prelomno leto 2020. Lastnik prostorov Eurocentra, kjer sem imela prostor za individualna in skupinska srečanja, me je obvestil, da prekinja najemno pogodbo in da moram prostor zapustiti do 30.6. Prostor s pogledom na morje in ugodno najemnino bo treba zapustiti. Zabolelo je … Ampak, kako sem prišla v ta prostor pa je tudi zgodba, ki je še nisem napisala. 😊 

Prva leta sem s klienti tapkala v kabinetu OŠ Dekani, kjer sem bila takrat zaposlena. Bila je cenovno ugodna rešitev, vendar daleč od tega, da bi bila optimalna, ker nas je s hodnika in iz telovadnice motil hrup. Klienti so zagotavljali, da je ok in vseeno prihajali.

Občutek sem imela, da ljudje iz vasi hodimo na delavnice in terapije v mesta, obratno pa ne teče v enaki meri, zato sem začela razmišljati o prostoru v Kopru. Ker sem imela le nekaj klientov na mesec, si nisem mogla privoščiti najema pisarne, sem pa bila odprta za občasna gostovanja v prostorih, ki so popoldne prazni.

Seveda sem o vsem tem govorila s svojimi prijateljicami in nekega dne dobila mail od Glende, ki je videla oglas za prostor nad koprsko tržnico s pogledom na morje in pripisom, da si z lahkoto predstavlja naju, kako v teh prostorih ona inštruira angleščino in jaz tapkam. Najemnina 450€ pa je leta 2011 presegala moje celomesečne prihodke od tapkanja. Bilo je le kreativno sanjarjenje … 😊 

Jaz sem še naprej hodila v službo, pisala in govorila o tapkanju, širila vedenje in razumevanje, kaj se med tem procesom sploh dogaja ter se razveselila vsega novega klienta.

In potem se je junija 2015 zgodila (ne moja) rojstnodnevna zabava, ki je meni odprla oči glede odnosa z mojim partnerjem. O vsem, kar sem videla in čutila, sem morala z nekom govoriti … In kot zanalašč me je v ponedeljek Glenda vprašala: 

- Kdaj greš danes po službi domov? Se ti mudi? 

- Sploh se mi ne gre domov …

- Avto imam na servisu. Ali me lahko pelješ v Koper?

- Seveda.

Dela na avtu še niso bila zaključena in potrebno je bilo »zabiti čas«. Kot naročeno, glede na to, koliko tega je vrelo v meni … Z Glendo sva sedli na teraso Loggie in modrovali. (7 let je minilo, takrat me je bolelo, sedaj imam nasmeh na obrazu, ker je to bil le eden v seriji dogodkov, ki so me peljali bližje k sebi.)

Kar naenkrat pa se je Glenda zdrznila. 

- Koliko je ura?

- Zakaj?

- Spomnila sem se, da imam danes ob 16.30 sestanek z Lili v Jezikovni šoli Eurocenter.

- Kakšen sestanek?

- Nekega dne sem hodila po Kopru in ko sem razmišljala, da bi inštruirala angleščino, sem zagledala tablo Jezikovna šola Eurocenter. Pa sem šla vprašat, če potrebujejo profesorje angleščine. Ker so imeli takrat ravno tečaje, me je direktorica šole prosila, da pridem danes ob 16.30.

- Še dobro, da avto ni bil popravljen in sva še v Kopru. Lačna sem.

Plačali sva kavo in odšli po Kidričevi ulici do prodajalne z burekom, saj sva bili obe lačni. Sedli sva na klop v parku pri plaži, jedli in čakali, da bo ura 16.30. Kar naenkrat mene strese elektrika in rečem: 

- Joj, Glenda, ne greš ti v Eurocenter, midve greva v Eurocenter, ti boš inštruirala angleščino, jaz bom pa tam tapkala. Se spomniš, kako si sanjarila o tem pred leti?

In tako se je uresničilo njeno sanjarjenje. Skupaj sva najeli malo učilnico s pogledom na morje za 150€/mesec. Glenda je kmalu ugotovila, da časovno ne zmore te obveze in tako je prostor postal samo moj. Najprej moja pisarna, ko sem se preselila v Koper, pa sem ji rekla kar moja dnevna soba s pogledom na morje.

Hvala Glenda, hvala Liljana, hvala Univerzum. 

Koliko lepih trenutkov sem/smo doživeli tam …

3.del: Leto 2020 si bomo seveda zapomnili po koroni. Zadnji dve predkoronski leti sem že veliko delala na daljavo. Učinki individualnega tapkanja so po mojih občutkih in po ugotovitvah raziskave dr. Pete Stapleton enaki, če sediva vsak za svojim zaslonom ali pa skupaj v istem prostoru. Za večino je prijetneje, če tapkamo z ramo ob rami, nekaterim pa je razdalja v olajšanje, ker imajo težave pri stikih z ljudmi. Meni je tapkanje po video povezavi v olajšanje, ker imam lahko kliente iz cele države in tudi iz tujine.

Ko sem se prve dni karantene odpravila v Eurocenter, mi je bilo kar malo tesnobno, ko sem prijemala za kljuke. Kmalu sem se odločila, da računalnik odnesem domov in se prilagodim novim razmeram.

Garsonjera, v kateri sem bivala, je obrnjena na severno stran in na notranje dvorišče. Moj stik z naravo je bila ena velika platana sredi betona in pogled na košček neba. Ampak v začetku karantene smo imeli toliko skrbi in strahov, da sem bila srečna, da imam pogled na platano in sem z njo doživljala prihod pomladi.

V mestu smo izolacijo doživljali precej drugače kot na vasi. Na vasi so bili srečni, ker so imeli čas za spomladanska dela, za dobro voljo pa je poskrbelo tudi preventivno »razkuževanje«. Mene je pogled na zamaskirane ljudi na ulicah odvračal od tega, da bi šla iz stanovanja. Zdelo se mi je, da so ulice gosto prepredene z nevidno pajčevino strahu. Šla sem le po nujne stvari v trgovino in na kakšen poznovečerni sprehod po skoraj praznih ulicah. Enkrat tedensko sem šla na obisk k prijateljem, ki so postali »moja družina«.

Ko so se razmere že umirjale, sem se dobila s prijateljico Karmen na Debelem rtiču. Šli sva na meditativni sprehod, walking talking meditation 😉. Obe s.p., obe v strahu glede ekonomije. Pohvalila sem se, kako so bili lastniki garsonjere razumevajoči in me oprostili plačevanja najemnine za nekaj mesecev. Ob tem sem se spomnila svojih želja po bivanju v hiši, ki bi jo oživljala s svojo prisotnostjo. 

- »Joj, kje si bila prej?« je rekla prijateljica nepremičninarka. »Pred leti sem imela eno stranko iz Ankarana, ki je iskala osebo, ki bi bivala v njeni hiši. Ravno s takim ciljem in pod takimi pogoji, kot ti pripoveduješ. Bom pobrskala malo po papirjih, vendar se ne morem spomniti, kdo je to bil, le zgodba mi je bila tako posebna, da sem si jo zapomnila.« 

Se pravi, da je to res možno. Nasmešek se je prikradel na moj obraz.

4.del: (2020) S poletjem so se razmere umirile in junija sem se udeležila tapkalskega vikend oddiha na Pokljuki. Še danes se spomnim občutkov, ko sem se vozila skozi gozd in kako me je prevzel pogled na ravne smreke. Nekaj v meni je govorilo: 'To … to sem grozno pogrešala, zelenje, gozd, smreke … in spet smreke …' Sedla sem na teraso hotela, vohala gozd in vzdihovala.

Sledilo je poletje, ko sem v ljudeh čutila posledice marčevskega šoka, kot da bi »vozili z ročno«. Smeh ni bil enako glasen ali zveneč in poletne zabave niso bile tako številčno obiskane kot prejšnja leta. Jaz pa sem izpraznila svoj prostor in se odločila, da bom delala samo na daljavo od doma, saj sem se na ta način hkrati izognila stresu zaradi stalnih sprememb karantenskih pravil in zmanjšala stroške.

Od jeseni 20 do pomladi 21 se je zgodilo toliko, da bi lahko samo o tem napisala knjigo, zato se teh dogodkov na tem mestu ne bom niti dotikala. 

Naslednje poletje je v meni spet močno žarelo hrepenenje po zelenju, saj sem pred tem dva meseca preživela pri sestri v Apuliji na jugu Italije, kjer prevladujejo nasadi oljk in sem pogrešala raznovrstne domače odtenke zelene. 

Pregledovala sem oglase in iskala, kam bi se preselila. Na drugem koncu Slovenije me je pritegnila hišica, ki stoji na samem, vendar blizu vasi, kjer kmetje prodajajo hrano, blizu gozda in s čudovitim razgledom. Pravljično. Ko sem pri prijateljici Rozi, ki dela šamanske devinacije preverila, ali me selitev v to hišo podpira na moji poti, je bil odgovor NE. Zaenkrat ostani še tu, kjer si. No, prav, selitve so itak stresne. Mene ni težko prepričati, naj ne delam nič 😉.

V začetku decembra mi je prijatelj Sašo povedal, da meditira po Jou Dispenzi. Vem, da imajo njegovi programi izjemne rezultate in to me je nagovorilo, da sem na youtubeu poiskala jutranjo meditacijo in si predstavljala, kako stopim iz hiše na teraso in naprej na zelenico, saj sem si najbolj želela, da stopim na travo in začutim Zemljo pod nogami.

Čez nekaj dni mi je prijateljica Mateja iz Ljubljane poslala sporočilo: Berta, poglej tole (slika je spodaj) in te pokličem če nekaj minut.

Vprašam: Strunjan?

Odgovori: Seča. No, a te lahko pokličem?

In potem je povedala, da je hiša prazna in lastnica, ki živi v Londonu, si želi, da nekdo živi tukaj. 

- Aaaaaaa? 

- Gospa je sedaj v Sloveniji. Ti dam številko, da se dogovoriš za ogled. Glej, to je izjemna priložnost.

- Ja, prosim. Ampak koliko je pa najemnina? 

- Ne vem, jaz sem imela občutek, da ji je bolj pomembno, da hiša ne sameva.

Srce mi je razbijalo in zdelo se mi je čisto nerealno, ker je bilo točno to, kar sem si želela. Dogovorila sem se za ogled hiše. Stoji na samem, ob gozdu, 5 minut od Lucije. Zadnji del poti do nje vodi romantična makadamska pot. Najbolj me je presenetila energija prostora. Streljaj od Lucije in Portoroža pa tak mir, da bi ga kar zapakirala in vzela s sabo. 

Tu stoji v kraljevski drži mogočen bor, nesmrtna tisa in lipa, simbol miru in prijateljstva. Poleg dreves pa še veliko različnega grmovja, sadna drevesa in oljke. Ob vhodu pod nadstreškom stoji lesena miza s stoli za veliko družbo in vabi k veselemu kramljanju in resnemu modrovanju. 

Z lastnico, gospo Jano, sva vstopili. Hiša je topla in čista. Čutim, da je tudi energijsko čista. Stara hiša s polmetrskimi zidovi in mlajšim prizidkom ima vse, kar potrebujem, in vsi prostori so mi všeč. V sobi poleg jedilnice je kaminska peč in ko sem sedla na kavč nasproti nje, sem rekla: »To bo moja terapevtska soba.« V moji glavi pa: To je drugače, kot sem si predstavljala. Je veliko bolje. 

Potem sva z gospo sedli k jedilni mizi. Kramljali sva o tem, kaj počnem in kje živim sedaj. Povedala mi je, da je imela nekaj najemnikov, sedaj pa je bila hiša nekaj časa prazna. Razložila mi je, koliko so običajni stroški, da lahko pridem v hišo brezplačno za tri mesece, da vidim, ali mi odgovarja in koliko bo potem najemnina. Najemnina … Seveda, logično, vendar je previsoka zame. Prijateljica je narobe sklepala. 

Gospe sem se zahvalila za njen čas in ji povedala, da si jaz takih mesečnih obveznosti ne morem naložiti in da bo gotovo dobila drugega najemnika. Poslovili sva se. 

Ampak v času najinega pogovora se je očitno že spletla neka vez in gospa Jana mi je pisala, da bi mi rada pomagala in da lahko pridem pogledat njeno hiško in tam živim tri mesece brezplačno. Totalno sem bila presenečena. Popolni neznanki je mar zame in bi mi rada pomagala. 

Dogovorili sva se za ogled in ko sem vstopila v ljubko kamnito hišico, sem čutila, kot da me je energija prostora ustavila in me porivala proti izhodu. Bila sem zmedena in sem izbirala besede, da gospe ne bi užalila. Zahvalila sem se za njeno pripravljenost, da mi pomaga, vendar sem odklonila, ker je bila hiška polna njenih stvari in bi me bilo strah, da ji kaj poškodujem, premaknem ali založim. 

Naslednji dan pa me je presenetilo novo sporočilo. »Imate v dobrem, da ste moj gost. To velja tudi za veliko hišo. Si ne bi opravičila, da niste za Novo leto pred kaminom.«

Aaaaaaa? Bila sem v prijetnem šoku in hvaležna. Torej se selim na S(r)ečo … Hvala Mateja, hvala Jana, hvala Univerzum. ❤️

5.del: Tole je priletelo čez dan v mojo glavo … Moj brat ni na fb, sestra pa najbrž ne bere, ker se ima lepo nekje na Savinjskem in Koroškem … 😊 V glavnem … oba sta mi ponudila, da lahko živim brez najemnine v njunih zidanicah, ki izpolnjujeta bivalne pogoje, ampak zaenkrat je tako, da sem jima zelo, zelo hvaležna in nadaljujem svoje nepredvidljivo popotovanje. Hvaležna sem jima tudi zato, ker ne pametujeta glede mojih izbir. Vsaj meni ne. 😉 

Ja, novo leto sem v veselem razpoloženju dočakala na S(r)eči skupaj z Natašo in Glendo. In po praznikih sem začela prakticirati prizemljevanje. Bosonoga sem se vsako jutro sprehodila po vrtu, tudi če so bila tla pomrznjena. Hodila sem od drevesa do drevesa v hvaležnosti, da sem lahko tu, v raju. Na nek način sem prišla »domov«, saj je tudi rojstna hiša obdana z zelenim in cvetočim grmovjem ter blizu gozda, iz katerega so na njive prihajale srne po svoj obrok. V otroštvu mi res ni manjkalo stika z Zemljo. Včasih mi ga je bilo še preveč. Predvsem tistega stika z zemljo na vrtu in na njivi. 😊 

Precej se je spremenila dinamika mojega življenja. Prej sem hodila na obiske, sedaj jih pa tudi sprejemam. Prejšnji hladilnik je bil lahko bolj prazen kot poln, pa sem se vseeno dobro počutila, ta tukaj pa hoče biti poln, da bom lahko postregla morebitne nepričakovane obiske. In hiša me ni pustila k počitku, dokler nisem zvečer vsega pospravila. Čutila sem njeno željo, da je čista in urejena – še vedno jo čutim, le kriteriji so mejčken bolj ohlapni 😊. 

Po novem letu mi je Rozi naredila letni reading. Njegova rdeča nit je, da naj bom v stiku s stvarmi, ki mi prinašajo veselje in radost, saj je to moja spiritualna rast. Glede hiše pa je rekla, da je bila zame selitev sem pomemben korak, vendar se bom verjetno kmalu premaknila naprej. Aaaaa? Pa saj sem šele prišla!? Ja, prišla sem, da naredim naslednji korak in ne da ostanem tu. 

Že čez nekaj tednov sem na postavitvi pri Mileni in Jerneju prišla v stik s zelooo staro zgodbo iz nekega drugega življenja, kjer sem se zaradi nezavedne napake in njenih katastrofalnih posledic odrekla moči in se zatekla v občutke krivde in sramu. Po predelavi teh težkih občutkov nemoči sem se znova učila delati prve korake v svoji moči. Na postavitvi sem prav dobesedno čutila napor prvih korakov. Milena je rekla:

»Videla sem, kako si en res zelo pomemben člen v spremembi, v tem je smisel tvojega življenja in tudi vsega dosedanjega trpljenja, to je tvoje poslanstvo. Daj si dovoljenje, da sprejmeš svojo nekdanjo moč. Zavedaj se, da je dobra, četudi bo kdaj zvenela ostro. To ni moč, ki zlorablja. Tvoja energija ni energija roza princeske, ampak si ženska z energijo faraonke. Z namenom si ženska, da utelesiš to vrsto moči. Začni kreirati svoj dom, ker prihaja čas, ko boš res potrebovala svoj prostor in začni kreirati prostor, kjer boš delala z ljudmi. Spusti ideje, kako hitro lahko to ustvariš in kako priti do denarja, ker je okoli tebe veliko energije, ki čaka na tvoje dovoljenje. Ti odločaš o hitrosti. Pomembno je, da se ti dobro počutiš. Lahko se stvari zelo hitro odvijejo. V tvoj krog bodo prišli odgovorni, zreli ljudje. Tu, kjer si sedaj, si zato, da imaš podporo narave, vendar vidim, da greš kmalu naprej. Imaš močno podporo duhovne ekipe.«

Sama postavitev je bila zame fizično in psihično naporna. Moj ego bi še kar naprej čepel v majhnosti in se skrival v sivini povprečja. Pol leta nisem mogla poslušati posnetka. Danes sem ga in sem ponovno jokala, ko sem odlagala svojo staro energijo. Da tole objavim na svojem zidu, je velik korak, ampak sedaj čutim, da lahko. Od januarja sem naredila še tri obrede s sveto medicino pri Klavdiji in Matei. Spustila sem veliko strahu in v prihodnost gledam z radovednim nasmeškom na obrazu, le kaj me čaka za naslednjim vogalom.

Pred kakšnim mesecem mi je tudi Zora povedala podobno zgodbo kot Milena in me spodbudila, da naj napišem, da iščem hišo, kjer bom začela postavljati svoj terapevtski center. Ko sem izgovorila to besedno zvezo, pa sem se spomnila…

Pred približno petimi leti smo sedele skupaj Pika, Simona in jaz in se pomenkovale o privatnih stvareh (sicer smo ekipa, ki organizira seminarje Tapkanje za učitelje), ko je Pika presenetila z vprašanjem: 

»Kaj bi naredila, če bi zadela na lotu?«

»Odprla bi terapevtski center,« je butnilo iz mene brez razmisleka, tako da sem potem še sama pri sebi razmišljala, zakaj sem to rekla. Ampak ja, ta trenutek jo to meni tako pomembna ideja, da je vredna mojega časa in energije. 

Iščem hišo na samem, da udeleženci delavnic lahko izkričimo svojo jezo ali pa veselo pojemo, pa to ne bo nikogar motilo. Seveda bo čas tudi za tišino, meditacijo in kontemplacijo – takrat je fino, da drugi nas ne motijo 😉. V hiši je torej večji prostor za skupino, ki lahko sedi ali leži, super je, če lahko tudi skačemo in plešemo. Nujno potrebne so tudi sobe za prenočišča v hiši ali v bližini, saj bodo tam potekali tudi večdnevni retreati. Nujna je bližina gozda ali parka z drevesi, v moji viziji je tudi tekoča voda in v bližnji okolici biodinamična ali vsaj bio kmetija. Zanima me tudi sodelovanje in povezovanje s kakšnim kmečkim turizmom ali manjšim hotelom, kjer bi lahko vodila program delavnic. 

Hvala, da ste prebrali in tisti, v katerih ta zgodba resonira, ste vabljeni k so-kreaciji ali pa da predate informacijo naprej. Ko ljudje stopimo skupaj, nič ni nemogoče. Za vsak slučaj pa bom še kdaj kupila loto listek 😉.

Kopirano s strani MyChi: Sporočilo ob zadnjem dnevu brezčasja… danes je dan, ko nastopi vladavina NEPHTIS... sestra dvojčica boginje Isis, žena Seta... na današnji dan lahko pridete do razumevanja, kako spremeniti situacije, vaš vpliv na ljudi, in da svoje vizije in sanje spravite na kolo Resničnosti. Predstavlja cikel smrti in ponovnega rojstva... feniks in Vstajenje. Vodilo dneva je: »Izberi Luč... izstopi iz teme.«

No, tako, dala sem »v eter«. Sedaj grem pa meditirat. ❤️

#eft #tapkanje #tukajsemzate #vobjemuvarnosti