ponedeljek, 08. december 2014

8. 12. 2014: KAKŠNE SPOMINE GOJITE?

Pozdravljeni!

   Večkrat sem že slišala, da je kdo potožil, da mu je dovolj obujanja slabih spominov, podoživljanja in predelovanja travm, čiščenja te čustvene nesnage, za katero izgleda, da je nikoli ne zmanjka. Ne glede na vse pozitivne izkušnje s tapkanjem včasih tako čutimo tudi "zagreti" tapkalci.
   Ko počistimo najhujša življenjska razočaranja in prizadetosti za nazaj, je pametno tapkanje uporabljati za sprotno čustveno higieno. S tapkanjem hitro preženemo negativne, nestrpne misli, ko dan ne teče tako, kot smo si zamislili in ohranjamo pozitivno naravnanost. Seveda pa je smiselno zavestno hraniti svojega duha z vsebinami, ki nas "dvigajo"; z dobrimi knjigami, slikami, filmi, gledališčem, glasbo, z gibanjem, z bivanjem v naravi in z druženjem z ljudmi, ki nas okužijo z veseljem in optimizmom.
   V mnogih knjigah so napisani napotki, kako ohranjati pozitivno naravnanost in veliko ljudi se trudi v tej smeri, vendar se vedno znova lahko zalotimo, da v nas poteka dramatičen samogovor, ki nikakor ni v sorazmerju s trenutnimi okoliščinami. Zakaj se to dogaja?

Prevzgoja spomina

Raziskovanje spomina je dokazalo, da se najbolje spominjamo čustveno močno obarvanih izkušenj: veselja, strahu, bolečine ... Obenem pa je tudi res, da je narava poskrbela, da se najbolje spominjamo bolečih izkušenj: opremila nas je predvsem s sposobnostjo, ki je bila z vidika preživetja bistvena, da si najbolje zapomnimo, kaj nam je škodilo.

Možgani nam ne pomagajo sami od sebe, ko je treba pustiti za seboj pekoče lekcije in se predati novemu upanju. Vsak nov poskus bo opremljen s svarilnim spominom na poraz. Če se ta zakonitost možganov poveže z napačno vzgojo in mrkim temperamentom, se slabe izkušnje dodatno okrepijo in lahko postanejo filter za vse, kar se nam dogaja. Razvijemo lahko zelo trdovraten miselni slog, ki doseže, da zanemarjamo in podcenjujemo vse dobro in uspešno, opažamo in upoštevamo pa samo vse, kar doživljamo bolečega.
Važno je, da delujemo na dveh ravneh: ošibiti je treba, kar je negativno, a zelo utrjeno(za to je EFT eno najboljših orodij, dodala B.Rebol), in utrditi vse, kar je vzpodbudno, a zelo šibko zasidrano v spominu. Možganski procesi, ki utrjujejo dobro razpoloženje, potekajo po drugih poteh kot tisti, ki nas žalostijo in begajo. Želeni učinek dosežemo le, če delamo oboje.

   Alenka svetuje naslednje:  
Najlepše trenutke vsak dan zvečer hvaležno obuditi v sebi, sebe spomniti, da je to neuničljivo, čeprav je mimo; ljubiti neizbrisno resničnost hipa, v katerem smo zmagali mi in dobro v nas ...
Trenutke dneva, ki se nam zdijo boleči ali vredni obsojanja, stvarno umestiti v prostor in čas, pregledati potek dneva iz ure v uro in objektivno oceniti, koliko je bilo res neprijetnega ali napačnega v celem dnevu v primerjavi z lepim, vzpodbudnim ...
Vsak dan izpeljati majhno dejanje za načrtno gostitev stikov z notranje bogatimi, veselimi ljudmi, sprejemanje darov, ki nam jih ponujajo ...
Premišljeno in načrtno redčiti onesrečujoče stike, iskati pomoč, če so nujni, utrjevati spomina o tem, kako smo vsakokrat, ko smo prelomili pravilo varne razdalje, zašli v kopičenje težav in še bolj zapletli situacijo ...    
Gojiti mir ob misli, da človeku, ki je trdno odločen, da se uničuje, tega nihče ne more preprečiti, in da moramo počakati v miru, trdni ljubezni in moči, da se drugi sam odloči za svojo rešitev ...
Gojiti hvaležen spomin na vse doseženo, dragoceno in dobro v svojem življenju, kar nas je tolikokrat rešilo, živeti med svojimi dosežki (stvaritvami), ki nas lahko vsak hip na novo razveselijo in zdravijo ...
Se veseliti vsak dan posebej dobrin, ki jih lahko uživamo, si jih privoščiti in razmišljati, s kom bi jih lahko delili in se jih veselili ...
   Nekega dne se mi je med tekom porodilo vprašanje: Kaj bi odgovorila, če bi me kdo vprašal, ali imam lepo življenje?
   Odgovor je prišel tako nepričakovano kot pred tem vprašanje:
Stara sem 46 let in nekaj mesecev, to je (tega nisem računala med tekom ) približno 17.100 dni, to je 410.400 ur ali 24.624.000 minut ... Med temi 24. milijoni in pol minut jih je bilo nekaj sto, ko me je kdo res prizadel in bilo jih je nekaj tisoč, ko sem trpela zaradi tega, ker teh občutkov nisem znala spustiti, predelati. Torej je bilo v mojem življenju na milijone mirnih, lepih, srečnih minut ... IN TEGA SE ZAVEDAM. 
   Ob tem izračunu me preplavlja globoka hvaležnost do vseh ljudi, ki z mano soustvarja​jo lepe spomine in do vseh, ki mi pomagajo, da vedno manj časa preživim v močvirju slabih občutkov. S pomočjo tapkanja sem se rešila zamer do ljudi, ki z mano niso bili prijazni ali ljubeči. Razumem, da so v tistem trenutku naredili največ, kar so lahko.
​   Ja, moje življenje je lepo.

   Kako bi pa vi odgovorili?
   Kakšne spomine gojite? Kakšne misli mislite? 
   To je vaša sedanjost in vaša prihodnost.

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija, s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

VABILO:  vera vase in moč dotika, izola, 18.12. 2014
Prisrčno vabljeni v Izolo, kjer bova z Josipo  predstavili  našo potrebo po dotiku v odnosih in način, da se nahranimo z bližino. To sva obširno obdelali v knjigi Vera vase, na tem večeru pa se bomo lahko pogovorili o vsem, kar vas zanima. Življenje je lepše, če povežemo naša spoznanja in skupaj odgovorimo na potrebo po ljubezni in bližini, ki je tako močna v vsakem od nas. Nasvidenje ob 19H v knjižnici Izola.   ALENKA REBULA

Ni komentarjev:

Objavite komentar