ponedeljek, 26. januar 2015

26. 1. 2015: ZRADIRAJMO ŠOLSKE STRAHOVE in VABILO NA DELAVNICO

Pozdravljeni!

   Po opravljenem tečaju 2. stopnje in izpitu imamo izvajalci tehnike EFT, ki smo pod okriljem mednarodne organizacije AAMET, mentorska srečanja, ki so namenjena nadaljnjemu razvoju in so pogoj za ohranjanje naziva izvajalca.

AAMET International (www.aamet.org) skrbno bedi nad kvaliteto ponudnikov EFT storitev. Vsi predavatelji, ki imajo z njihove strani dovoljenje da predavajo, so morali svoje znanje dokazati na različne načine in pred različno publiko (sama sem za to izobraževanje porabila kar nekaj let in sem sedaj ena od njihovih certificiranih predavateljic). V skladu z AAMET pravilnikom predavam uporabo metode EFT, sem mentor svojim tečajnikom in jim pomagam, kadar se kaj zatakne tudi kasneje. Piše na svoji spletni strani moja učiteljica Pika Rajnar.

   Na januarskem mentorskem srečanju se je zbralo 20 izvajalcev in skoraj polovica nas dela v vzgoji in izobraževanju. Veseli me, da nas je vedno več, ki to "čustveno prvo pomoč" nudimo otrokom. V mojem razredu so danes prvo uro tapkale učenke, ki jih je bilo strah pred spraševanjem, pri športu so tapkali tisti, ki jih je bilo strah narediti vzmik na dvovišinski bradlji in pri dopolnilnem pouku smo tapkali strah pred matematiko: črno gmoto v trebuhu, tiščanje pri srcu in bolečine na raznih delih glave. Seveda nismo samo tapkali, ampak se tudi učili in vadili, kot vsi drugi učenci. Saj samo tapkanje ne nadomesti učenja, "le" strah umakne, da je v glavi več "svetlobe in prostora" za znanje.

   Marija Gotar, vzgojiteljica v PB na OŠ Jurija Vege v Moravčah je ena izmed navdušenih tapkalk. Poslala mi je nekaj zgodb, ki naj vas spomnijo na šolske dni ali pa naj vam pomagajo pri tapkanju z vašim šolarjem. Uživajte v branju in odtapkajte SVOJE NE ZNAM IN NE ZMOREM. Pišite mi, kako se vam spreminja življenje po tapkanju.

NE ZMOREM, NE ZNAM
Ne morem si kaj, da ne bi zapisala izkušnje ob otrokovem prepričanju, da ne zna, ne zmore in kako je metoda EFT pri tem učinkovita.
V podaljšanem bivanju med drugimi dejavnostmi namenjamo čas tudi gibanju. V manjši telovadnici postavim poligon, kjer so med drugim morali izvajati tek po klopi in preskok čez malo višjo blazino kot je bila klop. Vsi se postavijo v vrsto, eden za drugim premagujejo progo, eden od dečkov pa stopi stran in ga opazujem. Ko ostali ovire že 3x premagajo, on še vedno stoji ob strani. Vprašam ga, kako da se ne priključi ostalim. Pove mi, da on tega ne zna in ne zmore, da ne bo zmogel preskočiti blazine. Ponudim mu pomoč, da ga vodim za roko. Kljub moji pomoči se blazina spet podre, on joka, ni želel ponovitve. Taisti deček in še nekateri imajo težave tudi s fino motoriko. Kadar je bilo potrebno uporabiti škarje, mu je šlo na jok.
Naslednji dan so učenci v PB pisali domačo nalogo, risali so vzorčke v črtane zvezke. Opozorila sem jih, naj bodo natančni. To jim je res dolgočasno in sem slišala opazke, to je pretežko, ne znam, to je preveč, ne znam lepo do črte, roka me boli. Prekinila sem pisanje domače naloge in smo se pogovarjali o tem, kaj se zgodi z možgani, ko rečemo ne znam, ne zmorem… In smo skupinsko tapkali, malo še na dogodek prejšnjega dne iz telovadnice.
3x karate točka: Čeprav sem jaz prepričan, da ne znam, da ne zmorem, si ne upam, da je to zame čisto pretežko, sem še premajhen  za te stvari, tega jaz ne morem narediti, sem jaz čisto v redu učenec in učiteljica in sošolci in mami in oči me imajo radi.
In okrog po točkah: tega jaz ne zmorem, ne znam, to je pretežko, kdo se je tega spomnil, da moramo to delat', jaz res ne bi, nočem tega delat', ker itak ne znam, ne bo mi uspelo, saj sem že poskusil, pa ni šlo, pretežko je to zame, to je tako težko naredit', pisat do črte, roka me že boli, preskočit' blazino, to je previsoko zame, nočem tega naredit', tega ne bom nikoli znal, sem še premajhen, to je pretežko, kdo se je to spomnil, da moram jaz to delat', tega jaz ne znam, ne zmorem, brez veze je te vzorčke risat', ker itak ne znam….
In potem še pozitiven krog: kaj če bi jaz samo poskusil, kaj če je možno, da bi jaz tudi to znal naredit', tudi če je težko, kaj če samo poskusim, dojenček tudi pade, ker ne zna hodit', pa se pobere, pa spet poskusi, kaj če jaz poskusim in se še malo bolj potrudim, ja, vsaj poskusim lahko, pa če mi še ne uspe, sem jaz tak čisto v redu otrok, dojenčka imajo tudi vsi radi, tudi če stokrat pade in še ne zna, ja, zdaj vem, poskusiti je treba, pa večkrat, ne samo enkrat, če je treba tudi stokrat, pa gre, to je super, vaja dela mojstra pravi Marija, jaz zdaj vem, da vse zmorem in vse znam, če poskusim in vadim in vadim, ker jaz zdaj vem, moji možgani vse zmorejo, vse znajo, česar se lotim, vsak se lahko nauči, tudi jaz.
Naslednji dan po opravljeni domači nalogi v podaljšanem bivanju preberemo še pravljico in gremo spet v malo telovadnico. V telovadnici ta dan odprem vrata kabineta, kjer so: žoge, obroči, kolebnice. Do mene pride deček, zaradi katerega smo prejšnji dan tapkali in vpraša:
»Marija, a bomo danes naredili spet klop, pa blazino za skočit?« Rečem mu: » A bi rad?« On pokima. Vprašam še ostale, ali pripravimo in vsi v en glas zavpijejo:»Jaaaaaaa!« Vsi pomagajo pripravljati poligon, jaz pa sem že v pričakovanju, kako se bo odzval ta deček. Vsi se postavijo v kolono, izvajajo eden za drugim, v kolono se postavi tudi ta deček. Pohvalim ga za pogum in vprašam, če rabi pomoč. On pravi: »Ne, bom kar sam«. Opazujem ga, kaj bo, ko bo na vrsti. Nič, vse je ok, nič ne kaže na slabe občutke. Seveda oviro tudi on premaga brez težav in to ponavlja do onemoglosti, od las mu že kaplja, on pa še kar vztraja. Ko pride ponj dedek, sploh noče domov, to mora pokazat še dedku. 
Po tem tapkanju sem opazila spremembe tudi pri pisanju domačih nalog. Učenci delajo domače naloge tiho, natančno. Če je potrebno kaj popraviti, se ne pritožujejo, če slučajno komu uide beseda »ne znam in ne zmorem«, se takoj kdo oglasi s spodbudno besedo. Vzorčki, črke in številke so vse lepši.

STRAH PRED NASTOPOM ZA STARŠE
Učenci so imeli nastop z razredom in razredničarka je povedala, da dve učenki nista želeli nastopati, čeprav sta vlogo znali na pamet. Igri smo že odigrali za mlajše otroke iz vrtca in ostalih skupin PB in je vse gladko teklozato sem bila toliko bolj presenečena nad izjavo razredničarke. Bližal se je naš nastop pred starši. Čez deset dni sta imeli isti učenki nastop z mojo skupino z dramsko igro in s senčnimi lutkami.
Ko smo se pogovarjali, kaj občutijo, ko pomislijo, da imamo čez nekaj dni nastop za starše, je bilo čutiti strah. Strah, da se bodo zmotili, strah, da bodo kaj pozabili povedati, strah, da se jim bodo smejali, strah pred velikimi, strah pred odraslimi, ki jih ne poznajo. Nekateri so rekli, da jim ob misli na nastop postanejo potne dlani, jim razbija srce, se ničesar ne spomnijo, postane jim vroče, nerodno jim je.  
Ko sem omenila nastop za starše, sta se dvema učencema v očeh pojavile solze strahu, sramu. Še dobro, da poznamo metodo EFT (tapkanje), s katero smo prav vse strahove uspešno odpravili. Najprej sem tapkala individualno z eno od deklic, ki je rekla, da ne bo prišla, ker noče nastopati, da jo je strah pred velikimi, pred ljudmi, ki jih ne pozna. Po dveh krogih (tapkanje po zaporedju točk) se je pridružila še druga učenka. Potrebno je bilo precej krogov​​, strah se je zelo počasi zmanjševal. Na koncu sta rekli, da ju ni več strah. Nisem bila povsem prepričana in smo naslednji dan tapkali še skupinsko. Tapkali smo strah, da se bodo zmotili, da se jim bodo smejali, da se česa ne bodo spomnili, da bodo kaj pozabili, tapkali smo sram, ker bodo gledali veliki in tisti, ki jih ne poznajo in vse občutke, ki so jih čutili v telesu.
Na nastopu so bili zelo pomirjeni, skoncentrirani, samozavestni in suvereni. Na dan nastopa je naneslo, da je bilo nekaj otrok odsotnih zaradi bolezni. Kdo je prevzel nadomestne vloge? Prav tisti z največjimi strahovi so sami želeli, da se preizkusijo poleg svojih vlog še v vlogah manjkajočih otrok.

EFT IN PLAVALNI TEČAJ V 1.RAZREDU
Bila sem spremljevalka učencev 1. razreda na plavalnem tečaju. V šoli sem učence spraševala, če jih je kaj strah vode in vsi so rekli, da ne. Že prvi dan v bazenu sem opazila pri dveh učenkah strah. Kljub trudu plavalne učiteljice dekletoma ni uspelo, da bi dali glavo pod vodo. Naslednji dan smo tapkale kar na avtobusu. 
Po pogovoru je prva deklica rekla, da jo je strah za 10, da se bo potopila, ker je pretežka in da ne more gledati pod vodo, druga pa da se boji vode, ker nima rokavčkov in jo je strah, da se bo potopila.  
TAPKANJE: Čeprav me je zelo strah vode, bojim se, da se bom potopila, pa še rokavčkov ne smem imeti, strah me je glavo dati pod vodo in še gledati moram, zelo me je strah, kar za 10. Tega ne morem narediti. Kljub temu sem jaz čisto v redu plavalka in vsi me imajo radi.
Čeprav me je strah, ne morem dati glave pod vodo in narediti čolnička. To je zame pretežko, jaz tega nočem pa konec, pa naj reče učiteljica, kar hoče. Tega me je strah. Ona sploh ne ve, da me je strah, ker nimam rokavčkov. Strah me je, da bi se potopila, ker sem pretežka. Ne glede na to, se imam rada s tem strahcem vred in tudi učiteljica in vsi me imajo radi.
Čeprav me je strah, da ni za povedat. Bojim se, da bi se potopila. Strah me je, ker moram dati glavo pod vodo, pa še rokavčkov ne dovolijo. Ne morem narediti, kar reče učiteljica.
In okrog po točkah: strah za 10, zelo me je strah, da bi se potopila, ker sem pretežka, in ne smem imet' rokavčkov, strah me je, tega jaz ne morem in nočem naredit', strah me je, da se bom potopila, ker sem pretežka, pa rokavčkov ne smem imet', jaz tega ne morem, da bi dala glavo pod vodo, a je to res treba, jaz tega ne bi, jaz ne morem, tako strah me je….
2. krog: še vedno strah, velik strah pokažeta z roko, ne moreta zmeriti, rečeta, da se že bolje počutita.
Čeprav je mene še vedno zelo strah, no, malo je že boljše, ampak jaz tega ne bi naredila, kar reče učiteljica, kljub temu sem jaz čisto v redu učenka in vsi me imajo radi.
Čeprav je mene še vedno  strah, še malo strahca je ostalo, no, malo je že boljše, ampak jaz tega še vedno ne bi naredila, kar reče učiteljica, malo se še bojim, kljub temu sem jaz čisto v redu učenka in plavalka in vsi me imajo radi.
Čeprav je mene še vedno strah, še malo strahca je ostalo, no, malo je že boljše, ampak jaz tega še vedno ne bi naredila, ne vem, kje je ta strahec, da mi ne dovoli, da bi se brez strahu potopila pod vodo in naredila, kar reče učiteljica, malo se še bojim, kljub temu sem jaz čisto v redu otrok in se imam rada in tudi tega mojega strahca imam rada.
In okrog: še me je strah, da bi se potopila, ne bi dala glave pod vodo, to je tako težko, ampak kako pa drugi to naredijo, kaj če jaz danes poskusim,  mogoče pa ni tako grozno, drugi sošolci prav uživajo, ampak mene je strah, tega jaz še nočem narediti, Marija pravi, ne smem reči, ne znam, ampak moram poskusit', kaj če jaz danes to naredim, in če ne bo šlo, bo še Marija malo tapkala zame, ko me bo gledala zunaj, kaj če jaz začnem uživat' kot drugi sošolci, oni prav uživajo, kaj če poskusim in vzamem to kot zabavno igro.
Vprašam ju, če sta pripravljeni strahca spustit, kjerkoli že je, da gre ven. Rečem jima naj tapkata karate točko, mižita in si predstavljata, kako gre strahec ven, dovolita mu, da gre ven, kjerkoli iz telesa, odplavlja strahec. Prva reče, da ga bo dala v črva (pripomoček pri plavanju), druga pa reče, da ga bo spustila v kanal ob bazenu, skozi rešetke. 
Kmalu pride čas, da se soočimo, koliko smo bili uspešni.
Prva deklica je še imela strah, glavo je sicer dala malo pod vodo, ampak je bil  napredek. S to sva tapkali na avtobusu še 5. dan, tako da je naredila čolniček.
Druga deklica je že takoj po prvem tapkanju zgubila strah, ves čas se je »tunkala«, prav uživala je. Sledila je navodilom plavalne učiteljice in iz ure v uro bolj napredovala in ne boste verjeli dosegla srebrnega konjička. Solze so mi tekle  po licih, tako sem bila vesela zanjo!
PS: Druga deklica je že doma pripovedovala, kako ji tapkanje pomaga.
Pa še s plavalno učiteljico sva tapkali drugi dan na avtobusu in potem še sama jaz nadomestno zanjo, ker je morala ona že v bazen. Prvi dan popoldne jo je začelo boleti v spodnjem delu trebuha, da je morala pred drugim plavalnim dnem vzeti zdravilo proti bolečinam. Še vedno je čutila bolečino za 7. Tapkali sva en krog. Potem sem še jaz tapkala zanjo zunaj bazena, ona pa je bila v bazenu z učenci. Po koncu plavalnega dne je povedala, da je čutila olajšanje že v bazenu, bolečina za 4, popoldne pa je povsem prenehala. Že pred tapkanjem sem pomislila, da je mogoče vzrok za bolečine slaba samopodoba, sram v kopalkah.

V soboto, 7. 2. 2015, bo v prostorih Mladinskega zdravilišča Debeli rtič od 16.00 - 20.00 ure potekala Začetna štiriurna delavnica uporabe EFT tehnike. Cena: 40€. Prosim za predhodne prijave! 
   Na delavnici boste izvedeli nekaj teorije in se naučili vse štiri korake "osnovnega recepta". Naučili se boste:
-  kako si pomagati s tapkanjem, kadar vas muči bolečina; 
-  kako s tapkanjem zmanjšati ali prekiniti navezanost na določeno hrano, pijačo;
-  kako s tapkanjem ublažiti ali povsem odstraniti negativne občutke, ki jih občutimo, 
   ko se spomnimo na nek stresen, travmatičen dogodek.


Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija, s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

Ni komentarjev:

Objavite komentar