**************************************************
SAMOSABOTAŽA?
Pred mano je sedela ženska v petdesetih letih svojega življenja, umetnica. Ustvarjalne iskre v očeh so se izmenjavale z odsevom svetlobe v solzah žalosti. Pred petimi leti je izgorela in od takrat je zaposlena za polovični delovni čas. V službi lahko ustvarja, kar ji veliko pomeni, vendar pa se še vedno izčrpa, saj jo administracija dolgočasi, ustvarjalne projekte pa zastavi tako na veliko, da ji zmanjka moči …
Rada bi samo ustvarjala, vendar ima občutek, da od tega ne bi mogla preživeti, še posebej, ker svojih izdelkov ne zna tržiti in jim postaviti zasluženo ceno. Zase pravi, da je premalo vztrajna, lena in da se bolj potrudi za druge kot zase. Občutek ima, da ne stoji na svojih nogah.
Pozvala sem jo, da pogledava v te energije, ki ji preprečujejo, da bi živela sebe, svoje talente.
»V drobovju čutim strah, napetost in vznemirjenje. Ponoči veliko škrtam z zobmi. Sram me je. Prihajam iz družine, kjer so psihične bolezni, odvisnosti … in moja travma … Bila sem stara štiri do pet let, ko me je zlorabljal sosed. Živel je v stanovanju, ki je bilo poleg škripajočih vrat na hodniku in ko me je mama poslala po kakšno stvar v klet, me je ustavil in zahteval od mene, da sem se ga dotikala po spolovilu ...« Dolgo sva tapkali slabost in gnus ob tem spominu.
»Učili so me, da je treba starejše ljudi spoštovat’ in ubogat’. Počutim se krivo, ker nisem zbežala. Celo življenje mi govorijo, da sem preobčutljiva in sem se naučila, da svoje občutke skrivam pod masko. Ne znam se postaviti zase.« Tapkali sva občutke, da je v stiski sama in nerazumljena.
Ob zaključku srečanja se je počutila olajšano in zelo utrujeno. Povedala sem ji, da naj počiva in naj me obvesti, če se bo naslednji dan slabo počutila, da skupaj narediva še kakšno zaporedje.
Na naslednjem srečanju sem ji povedala, da je potrebno take dogodke tapkati večkrat, da počasi odteče ves strah, sram in krivda in da predelamo še plasti, ki so na prvi pogled nevidne. Seveda to delo ni niti malo prijetno, je pa potrebno, da počasi pridemo do več občutkov moči in samozavesti.
»Tokrat bi rada tapkala, zakaj konstantno zamujam. Tako rada bi bila točna, pa ne glede na to, kdaj se začnem pripravljati na odhod, vedno zamujam ...«
In na misel mi je prišel stavek Miltona Eriksona (psihiater in hipnoterapevt): Vsi problemi so bili nekoč rešitve.
Prosila sem jo, da se v celoti preda občutenju tega dela sebe, ki zamuja.
»Čutim vznemirjenje, pritisk v sinusih in ušesih, napetost v celem telesu. Čutim razdvojenost: moraš – nočem, kot hkratno bremzo in gas, čutim agonijo … Bolj kot se trudim, da bi bila hitra, bolj sem počasna. Boli me želodec. Najraje ne bi šla nikamor več …« Tapkali sva, dokler se telo ni pomirilo.
Ponovno sem jo povabila, da se prepusti občutkom ob odhodu od doma.
»Čutim težke noge, ne zmorem se premakniti, ne morem narediti niti enega koraka, zamrznjena sem, zaledenela, onesposobljena, čutim trde in mrzle ledvice.« Med tapkanjem je čutila mravljinčenje in gomazenje ter utripanje energije, ki se je začela premikati, ko je zamrznitev popuščala. Telo je počasi preplavila topla umirjena energija.
»Moje noge celo življenje niso bile moje noge,« je zamišljeno dodala ob zaključku tega dela tapkanja.
Sedaj sem jo pozvala, da se vživi in občuti del sebe, ki jo priganja, da bi bila točna.
»Čutim težo v solarnem pleksusu. To je trda, močna energija, ki zahteva … V želodcu čutim jezo, tega ne morem požret’, tega ne morem prebavit’, čutim živčnost, jekleno kepo v želodcu, ki se nikamor ne premakne. Mravljinči mi noge in medenico, čutim strah, švohost, nimam energije, potopljena sem v ta strah, čutim žalost in nemoč … V zgornjem delu telesa čutim ljubezen, od pleksusa navzdol pa sem potopljena v gosto, temno vodo, ki počasi odteka … Pleksus je svoboden …, spodnji del trebuha je svoboden ..., kolki so svobodni …, noge …, stopala … Čutim pretok po celem telesu. Ni več teže.«
Ob koncu procesa sva obe čutili globoko ganjenost in hvaležnost, da nama je bilo dano izkusiti tako močno osvobajanje ujetih energij.
Po nekaj dneh sem jo vprašala, kako se počuti.
»Draga moja,
naslednji dan sem spet zamujala na zgodnje jutranje obveznosti … Ampak sem se samo nasmejala sama sebi in sem rekla, … saj vem, saj vem … brez notranjih bojev in izčrpavanja! Zame velik napredek! Naslednji dan točna! Danes točna! Omg!!!🙏👍 In... Ja, grozljivo utrujena sem bila tisti dan potem … Zaspala sem na kavču kot ubita za 1,5 ure in nisem mogla prit k sebi, omotična … Šele na sprehodu sem prišla k sebi in potem sem dve noči zelo trdno spala.« |
| Tako imenovana samosabotoža je bil en del nje, ki se je zataknil v času in prostoru in jo je z vso silo skušal obvarovati in zaščititi pred tem, kar jo je ogrožalo v otroštvu. Sedaj dela bolj svobodne korake in čuti, da se postavlja na svoje noge. |
| | Z nakupom Spletne EFT delavnice boste dobili dostop do šestih posnetkov, na katerih vam skupaj s Katjo Drobež predstaviva, kaj je tapkanje ter kako poteka osnovni postopek. |
Skupaj z nama lahko tapkate, da izboljšate globino vdiha, zmanjšate ali v celoti odpravite bolečino ali telesno nelagodje in odvisnost ali navezanost na neko snov, dejavnost ali živo bitje. Razloživa vam tudi, kako tapkati neprijeten spomin, da sprostite neprijetna čustva, ki se ob tem prebudijo, pa tudi če je od dogodka minilo nekaj ur ali nekaj let.
https://www.notranjaharmonija.si/#delavnica
|
| Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280 |
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT
|
| "Vedno manj je tega, kar verjamem, in vedno več je tega, kar čutim." |
| |
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar