|
ponedeljek, 1. december 2025
TAPKANJE NA VDIH
torek, 4. november 2025
TAPKANJE DELUJE, ČE TAPKAŠ
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Povzetek raziskav EFT (tapkanja) v letu 2024
Glavna tema raziskav (2024)
Ključne ugotovitve bolnišničnih študij
Primerjalne študije in dolgotrajni učinki
Zaključna misel
Vabim na skupinsko tapkanje v Novem mestu: 17. 11. se bomo dobili ob 19.00 v krasnih prostorih Centra za krepitev duševnega zdravja in kakovosti odnosov NM (Adamičeva ulica 2). Sporočite mi, če pridete!
sreda, 1. oktober 2025
TRMA
Pred kratkim sem s klientko tapkala na temo njene otroške trme. Trma je naravni razvojni proces, s katerim otrok preizkuša meje, gradi občutek jaza in uči druge, kaj mu ustreza in kaj ne. Energija trme brani notranjo mejo in občutek lastne vrednosti. Skratka, trma ni otrokova zlonamernost, temveč komunikacija potrebe in iskanje lastne identitete.
Napačni odzivi na trmo
Ko se starši in skrbniki na trmo odzivajo s kaznovanjem, posmehom ali ignoriranjem, otrok dobi sporočilo, da je njegova notranja izkušnja napačna. Pogoste so etikete (“trmast”, “tečen”, “neposlušen”, "zahteven", "razvajen") in te v otroku utrjujejo sram in občutek, da je njegova narava nesprejemljiva.
Posledice takih odzivov
Na ta način izgubimo stik s svojo pristnostjo in si kot odrasli ne upamo izražati nestrinjanja, se umikamo konfrontaciji ali pa smo v stalni defenzivi. Postanemo perfekcionisti, se pretirano prilagajamo in vsem ustrežemo ali pa obtičimo v otroški trmi in smo vedno “na bojni nogi”. Živimo v notranji razklanosti med: “moram biti dober” vs. “hočem biti jaz”, kar utrjuje stres v telesu.
Vabim vas, da začutite svojega notranjega otroka, ki se je »zataknil« v trmi, se povežete z njim in ga osvobodite. Spodnje zaporedje je povzetek tapkanja, ki je privrelo iz občutkov moje klientke.
Karate točka:
Čeprav čutim to svojo trmo, svojo šobico, svoj ranjeni ponos in sem bila zaradi nje kregana, se odločam, da ostanem z njo in jo končno sprejmem.
Čeprav me trma tišči v pleksusu kot rdeč komet, dovolim, da jo pogledam in jo slišim.
Čeprav je bila moja trma vedno obsojana, se odločam, da ji danes dam prostor in s tem sprejemam sebe.
Po točkah:
Moja trma, moja šobica,
moj ranjeni ponos.
Zakaj me kregate,
samo jaz vem svoje stvari.
Jaz hočem in jaz nočem …
legitimno to čutim.
To je moja legitimna pravica –
brez obsojanja.
Ko nečesa nočem, se izogibam,
ker se bojim sodbe.
Dovolim si vsa čustva in občutke.
Tudi trma je del mene, tudi to sem jaz.
Sprejemam vse dele,
ki so bili obsojani od drugih in od mene.
Sem različna, smo različni,
sem tudi trmasta.
Za celo vojsko energije je v tej trmi.
Vse je pripravljeno za boj, za dovoljenje,
da lahko mislim, kar mislim
in čutim, kar čutim.
Trda, močna, napeta, borbena, oborožena trma,
ki hoče ubraniti pravico,
da sem, kakršna sem.
Če popustim, kje sem potem jaz?
Nič ni narobe z mano, če sovražim.
Ta trma me je ohranjala pri življenju
in končno jo prepoznavam.
Tišči me v pleksusu kot rdeč komet –
gori in tišči ven.
Končno sem jo pogledala.
Čutim, kar čutim, in to je ok.
Mislim, kar mislim, in to je ok.
Jaz sem, ki sem, in sem ok.
Čutim, kako sem se morala boriti
in se še vedno borim – preživetvena trma.
Moja misel ima pravico do obstoja.
Ni treba, da me je strah ali sram.
Ne morem biti samo srečna in ustrežljiva,
lahko sem tudi nesrečna in tečna.
Lahko preživim, če me ne sprejemajo
in me ne marajo.
Lahko preživim mentalno, čustveno in fizično,
čeprav me član družine ne sprejema.
Nisem vsem po godu in to tako je – jaz preživim.
Moja trma je kar malo utrujena,
končno se z njo ukvarjam.
Lahko bo počivala,
lahko se neham sekirat, kaj kdo čuti.
V prsih me tišči sprejemanje tega,
da trma samo je in da se je ne obsoja.
Tišči to, kar ovira sprejemanje:
obsodbe, zastareli pogledi o občutkih in čustvih.
Imam osnovno pravico,
da čutim, kar čutim, brez obsojanja.
Lahko me je strah, lahko sem žalostna,
prestrašena, zdolgočasena, v šoku.
Lahko čutim neprijetna čustva,
lahko me boli, nič ni narobe.
Vse to, kar je bilo prepovedano,
zdaj dovolim, da odteče.
Naj se očisti in uredi tako,
kot je zame najbolje.
Moja trma lahko popusti.
Začutim, da se ta energija nežno razkraja
in daje prostor miru.
Moje telo si lahko odpočije,
moja notranjost se umiri.
Dovolim si biti jaz –
včasih trmasta, včasih mehka, vedno pa živa.
V sebi najdem prostor, kjer sem varna,
kjer se lahko sprostim.
Ni mi treba več na boj.
Lahko samo sem, taka kot sem.
In to je dovolj.
Vabljeni na individualno tapkanje on line ali v varno okolje terapevtskih sob v Ljubljani ali v Novem mestu.
Oktobra vas vabim na skupinski tapkanji v Novem mestu. 6. in 20. 10. se bomo dobili ob 19.00 v krasnih prostorih Centra za krepitev duševnega zdravja in kakovosti odnosov NM (Adamičeva ulica 2). https://www.facebook.com/ckd.nm/
www.notranjaharmonija.si
petek, 19. september 2025
5 ZGODB
Včerajšnji dan je bil poseben. Pred mano se je zvrstilo pet tako zelo različnih in hkrati globoko univerzalnih človeških zgodb.
1. Zgodba o otrocih, ki prebujajo nepredelana čutenjaPrva klientka se sooča z viharjem čustev svojih treh majhnih otrok. Sama je bila kot deklica tiha, neopažena – zanjo ni bilo prostora. Ko so starši reševali lastne spore in je bil brat v središču pozornosti, se je ona čustveno izklopila ali se umaknila v svojo sobo. Zdaj njeni otroci prebujajo tista nepredelana čutenja in potrebuje podporo, da bo zmogla ostati prisotna – da bo svojim otrokom dala to, česar sama ni imela: občutek, da so videni, slišani in sprejeti.
2. Zgodba o boju za priznanjeDruga klientka se že več let bori za višjo plačo. Ko je končno oddala vlogo za napredovanje in čaka na odločitev, so začele prihajati govorice, da bodo v velikem mednarodnem podjetju odpustili večje število zaposlenih. Ob tem je prepoznala, da se v njeni karierni poti ponavljajo vzorci odnosa z mamo, s katero imata hladen in oddaljen odnos.
S tapkanjem sva sproščali občutke negotovosti in krivice, ker je njen menedžer ni že prej predlagal za napredovanje. Postopoma sva prišli do jedra – do občutka lastne vrednosti, ki ga je mama v njej pogosto spodbijala. Spomnila se je, kako jo je v otroštvu dajala v nič in kako je bil njen uspeh za mamo in sestro triger. V njunih očeh je bilo njeno napredovanje nekaj slabega, zato se je začela nezavedno pomanjševati in skrivati, da ne bi izstopala.
Nadaljevali sva z igro vlog. Sama sem stopila v vlogo njene mame, ki je v začetku ni zmogla niti pogledati. Šele ko je mama skozi proces razrešila lastne občutke manjvrednosti v odnosu do svojih prednikov, se je lahko obrnila k hčerki. Potrebovala je veliko časa, da je izrekla besede: »Žal mi je, nisem znala drugače.« Proces sva zaključili v objemu, mama pa ji je položila v srce: »Zaupam ti. Zmogla boš.«
Le nekaj ur po tapkanju sem prejela njeno sporočilo:
»Sigurno je na-ključ-je, da so mi zdajle nakazali za devet mesecev potnih stroškov, kajne!? Prej sem enkrat pozabila oddati zahtevek, potem je bil napačen račun … zdaj pa se je kar samo uredilo.«
3. Zgodba o travmi iz vrtcaTretja klientka je prvič prišla na individualno tapkanje. Kot otrok je v vrtcu doživela več zlorab: silili so jo s hrano in kaznovali z zapiranjem v temno sobo. Dotaknili sva se le enega prizora iz jedilnice. Ob tapkanju sva zehali in opazovali, kako se telo sprošča – kot da se stara bolečina končno raztaplja.
4. Zgodba o manipulaciji in resniciČetrta klientka je začela s pripovedjo o težkem odnosu s šefico. Hitro sva prepoznali, da pritiska prav na stare rane iz odnosa z mamo, ki je od nje pričakovala popolno lojalnost. Tapkanje je razgalilo občutek, da ljudje z njo manipulirajo in da težko loči resnico od laži, saj je odraščala v okolju, kjer je bila resnica nejasna. Občutek bolečine v očeh je spremljal proces, a na koncu si je dovolila sprejeti možnost, da zmore preživeti resnico, kakršnakoli že je, in da lahko tudi sama zapusti igro manipulacije.
Že naslednji dan mi je sporočila: šefica se je obnašala povsem drugače, poklicala pa jo je tudi mama in jo prosila za pogovor.
5. Zgodba o trmasti dekliciS peto klientko sva na prejšnjem srečanju odkrivali njen notranji del – trmasto deklico, ki dobro ve, kaj hoče in česa ne. Ta trma pri starših ni bila sprejeta, zato jo je morala potlačiti. Zdaj se je odločila, da bo svojo deklico poiskala, sprejela in objela.
Ker je zatiranje otroške trme tako univerzalna izkušnja, sem se odločila, da bom v prihodnjih dneh pripravila tapkalsko zaporedje prav na to temo in ga z vami tudi podelila.
Morda se te je katera od zgodb dotaknila. Čeprav so poti različne, se v njih zrcali nekaj univerzalnega – naša človeška hrepenenja po svobodi, sprejetosti in ljubezni.Zastavi si vprašanje: Kaj bi bilo v mojem življenju danes lažje, če bi si dovolil_a odložiti vsaj en košček bremena?
| ||||||||||
|
ponedeljek, 1. september 2025
TAPKANJE MALO DRUGAČE
 | ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
Naročite se na:
Komentarji (Atom)