

Prva klientka se sooča z viharjem čustev svojih treh majhnih otrok. Sama je bila kot deklica tiha, neopažena – zanjo ni bilo prostora. Ko so starši reševali lastne spore in je bil brat v središču pozornosti, se je ona čustveno izklopila ali se umaknila v svojo sobo. Zdaj njeni otroci prebujajo tista nepredelana čutenja in potrebuje podporo, da bo zmogla ostati prisotna – da bo svojim otrokom dala to, česar sama ni imela: občutek, da so videni, slišani in sprejeti.

Druga klientka se že več let bori za višjo plačo. Ko je končno oddala vlogo za napredovanje in čaka na odločitev, so začele prihajati govorice, da bodo v velikem mednarodnem podjetju odpustili večje število zaposlenih. Ob tem je prepoznala, da se v njeni karierni poti ponavljajo vzorci odnosa z mamo, s katero imata hladen in oddaljen odnos.
S tapkanjem sva sproščali občutke negotovosti in krivice, ker je njen menedžer ni že prej predlagal za napredovanje. Postopoma sva prišli do jedra – do občutka lastne vrednosti, ki ga je mama v njej pogosto spodbijala. Spomnila se je, kako jo je v otroštvu dajala v nič in kako je bil njen uspeh za mamo in sestro triger. V njunih očeh je bilo njeno napredovanje nekaj slabega, zato se je začela nezavedno pomanjševati in skrivati, da ne bi izstopala.
Nadaljevali sva z igro vlog. Sama sem stopila v vlogo njene mame, ki je v začetku ni zmogla niti pogledati. Šele ko je mama skozi proces razrešila lastne občutke manjvrednosti v odnosu do svojih prednikov, se je lahko obrnila k hčerki. Potrebovala je veliko časa, da je izrekla besede: »Žal mi je, nisem znala drugače.« Proces sva zaključili v objemu, mama pa ji je položila v srce: »Zaupam ti. Zmogla boš.«
Le nekaj ur po tapkanju sem prejela njeno sporočilo:
»Sigurno je na-ključ-je, da so mi zdajle nakazali za devet mesecev potnih stroškov, kajne!? Prej sem enkrat pozabila oddati zahtevek, potem je bil napačen račun … zdaj pa se je kar samo uredilo.«

Tretja klientka je prvič prišla na individualno tapkanje. Kot otrok je v vrtcu doživela več zlorab: silili so jo s hrano in kaznovali z zapiranjem v temno sobo. Dotaknili sva se le enega prizora iz jedilnice. Ob tapkanju sva zehali in opazovali, kako se telo sprošča – kot da se stara bolečina končno raztaplja.

Četrta klientka je začela s pripovedjo o težkem odnosu s šefico. Hitro sva prepoznali, da pritiska prav na stare rane iz odnosa z mamo, ki je od nje pričakovala popolno lojalnost. Tapkanje je razgalilo občutek, da ljudje z njo manipulirajo in da težko loči resnico od laži, saj je odraščala v okolju, kjer je bila resnica nejasna. Občutek bolečine v očeh je spremljal proces, a na koncu si je dovolila sprejeti možnost, da zmore preživeti resnico, kakršnakoli že je, in da lahko tudi sama zapusti igro manipulacije.
Že naslednji dan mi je sporočila: šefica se je obnašala povsem drugače, poklicala pa jo je tudi mama in jo prosila za pogovor.

S peto klientko sva na prejšnjem srečanju odkrivali njen notranji del – trmasto deklico, ki dobro ve, kaj hoče in česa ne. Ta trma pri starših ni bila sprejeta, zato jo je morala potlačiti. Zdaj se je odločila, da bo svojo deklico poiskala, sprejela in objela.
Ker je zatiranje otroške trme tako univerzalna izkušnja, sem se odločila, da bom v prihodnjih dneh pripravila tapkalsko zaporedje prav na to temo in ga z vami tudi podelila.

Zastavi si vprašanje: Kaj bi bilo v mojem življenju danes lažje, če bi si dovolil_a odložiti vsaj en košček bremena?
| ||||||||||
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar