Ko se name obrnejo starši, ki iščejo pomoč za svoje otroke v stiski, jih prosim, da tudi sami pridejo na tapkanje. Pomembno mi je, da spoznajo tehniko, da sprostijo svojo frustracijo in da mogoče dobijo drugačen pogled na situacijo.
Sredi julija sem tapkala z mamo, ki je bila v stiski, ker ni vedela, kako naj do učenja pripravi hčerko, ki ni naredila popravnega izpita. Sama je končala dva študija in je čutila frustracijo ob hčerkinem brezvoljnem obnašanju.
Mama: "Ne uči se. Nikamor se ne premakne. Ubila bi jo." (Ubila bi jo, v tem kontekstu ne pomeni namere, ampak izraža jakost jeze.)
Tapkali sva cel krog in jakost občutka ni popustila. Povabila sem jo, da se prepusti toku misli, medtem ko sem jaz ponavljala za njo in sva skupaj tapkali po točkah. "Ne vem, kaj naj naredim... Nimam energije, nimam volje, nimam veselja. Sem apatična. Sploh ne vem, zakaj živim. Silim se zaradi otrok. Jaz se komaj premikam. Vstanem samo zato, ker moram plačat' račune in kredit. Kako je to življenje brez smisla. Od zmeraj sem taka. Nikoli ne čutim veselja. Nasmeh si nadenem kot masko za med ljudi. In to mi jemlje ogromno energije. Kdo me bo pa poslušal, če bi povedala, kako mi je? Nič lepega nimam za povedat'. Itak mi ne bo nihče verjel. Vsem sem odveč..."
Ko je pomolčala, sem rekla: "Nihče mi ni verjel. Bila sem odveč."
In je nadaljevala: "Mama me ni poslušala, njej sem bila odveč. Sploh je ne zanima, kako se počutim. Še vedno me sili, da se delam, da je vse super, da se delam popolno. Če je manj kot popolno, ona ponori. Nič ni dovolj dobro zanjo. Karkoli sem naredila, ni bilo prav zanjo. Poniževala me je: gnoj, lenoba, škoda, da si živa. Kot da me je klofutala, tepla z besedami. Žalila me je in zahtevala spoštovanje in hvaležnost. Jezna sem, razbila bi jo, stolkla bi jo, ubila bi jo..., vendar je ne smem obsojat. Govorila mi je: "Celo svoje življenje sem žrtvovala za otroke. Če ne čutiš spoštovanja in hvaležnosti, je nekaj hudo narobe s tabo."
Mama že obiskuje psihoterapijo, saj je bilo njeno otroštvo prežeto s travmami, s pomočjo tapkanja pa je sprostila še en del cele zgodbe. Ugotovila je, da je hči enako brez energije kot ona sama in da ji gre zato še bolj na živce. Vprašala sem jo, ali je bolj pomemben opravljen letnik ali njun odnos. Seveda je bil odgovor jasen, čeprav tega prej ni videla na ta način.
Predlagala sem ji, da šole in učenja ne omenja vsaj do začetka avgusta in da ta čas nameni druženju, kopanju, sprostitvi in povezovanju s hčerko. Poročala mi je, kje vse sta bili in kaj sta počeli. Čez nekaj dni pa je hči sama vzela knjigo v roke in se dogovorila za inštrukcije.
Konec avgusta je naredila popravni izpit. 😍
www.notranjaharmonija.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar