POSLEDICE SPOLNE ZLORABE so številne in različne, vključujejo tako fizično kot psihično področje človekovega delovanja. V večini primerov gre za dolgotrajne in zelo škodljive vplive, ki močno zaznamujejo in spremenijo človekovo življenje.
"Blagor tebi, ti se nikoli ne razjeziš," je rekla prijateljica.
"No, ni res, da se nikoli ne razjezim, gotovo pa se manjkrat, kot bi si želela."
"Jaz bi se rada manj jezila. Zakaj se pa ti hočeš jezit?"
"Ker menim, da ima vsako čustvo svoje mesto, svojo vlogo in namen. Imam občutek, da imava obe problem, le vsaka v drugo stran."
Približno tako je potekal pogovor pred nekaj tedni in v njem sem mimogrede spet izrazila namero, ki ji sledim že nekaj časa. Poskušam priti v stik z jezo. Bila sem na dveh različnih delavnicah, kjer sem videla, da je ne morem izraziti, oziroma, da sem pri jezi najbolj zablokirana.
Jeza: Intenziven občutek nezadovoljstva in/ali sovražnosti. Nastopi v primeru oviranosti, neugodja, lahko pa tudi v situaciji ali ob vedenju, ki ga doživljamo kot provokacijo. Jeza se sproži, kadar menimo, da je druga oseba (lahko tudi okoliščine) neupravičeno/samovoljno okrnila naše vrednote ali pravice. Gre za čustvo, ki nas usmerja v ravnanje, ukrepanje. (https://www.psihoterapija-ordinacija.si/ose.../slovar-custev)
Pogosto sploh ne začutim, da so okrnjene moje pravice, zato ne pride do akcije. Meje. Ja, vem. Ko so meje porušene v zgodnjem otroštvu, se s tem tako ali drugače ukvarjaš celo življenje.
Prejšnji teden sem s kolegico tapkala spomin na situacijo, ki se je zgodila pred kratkim. Z družbo sem šla zvečer ven in zgodilo se je, da sem ostala sama. Čakala sem, da se mi ostali pridružijo. V glavi sem imela nekaj idej, kaj bi lahko naredila, vendar nisem naredila ničesar. Ničesar. Čakala sem. Nestrpno. Razočarano, ker mi nastala situacija ni bila všeč.
Z izvajalko sva tapkali: čakam in nič ne naredim, nič ne naredim, nič ne naredim... Ker občutek dolgooooo ni popustil, me je izvajalka povabila, da "pogledam" v otroštvo, ali je tam kakšen podoben zapis. Rekla je: "Ali lahko pomisliš nase, ko si bila majhna, stara do 5 let? "
Katapultiralo me je v dogodek spolne zlorabe. Tapkava in govorim: Nič ne naredim, čakam, da mine... in čutim bolečino v želodcu, ki gre gor do grla, čakam, da mine, ni mi prav, vendar samo čakam, da mine, ne paše mi, vendar čakam, da mine, čutim tesnobo, nič ne naredim, čakam, da mine...
Počasi pride v telo nekaj zavesti in ideja, da bi kričala, tulila, se premaknila, norela, mahala, brcala, ne smem biti tiho in pasivna. Ko se zbere dovolj energije, vidim premik v filmu, ki ga gledam v svoji glavi: tulim, maham, kričim, norim ... oseba poleg mene je nepremična, jaz maham, nič se ne zgodi, jaz kričim, vse drugo stoji...
Na misel mi pridejo besede: Pejt stran!!! Dej mi mir!!! Pusti meeee!!! Pusti meeeee!!! Vendar tega ne smem reči, ker... tečejo mi solze.
Kolegica mi predlaga, da nadaljujeva s pristopom Matrix Reimprinting - Ponovno vtiskovanje v matrico, ko naj bi k mali nemočni Berti prišla velika odrasla Berta in ji nudila tolažbo in varnost. Z vso energijo, ki jo imam na razpolago, se uprem: "Neeee, nočem velike Berte, pusti me na miru. Zame je rešitev, da me pustiš na miru. Pejt stran!!!" Zagledam se stisnjeno v kot in si želim samo mir. Ko sem sama, sem OK, takrat sem varna. To spoznanje me pretrese.
Zagledam malo Berto v veliki beli krogli. To je to. "Ne hodi mi blizu." Tako živi in tega se ne zaveda. Varnost = sama sem, hkrati pa je v tej krogli ujeta in komunikacija z zunanjim svetom je omejena.
"Čeprav sem v tej krogli ujeta in varna, se sprejemam taka, kakršna sem. Varna, ujeta, v beli krogli, sama..." Nekaj časa tapkava in rečem: "kot da se je čas ustavil, ujeta v beli krogli, varna, sama..." Z izvajalko sva obe začutili, da ne zmorem več in da se bom k tej beli krogli vrnila drugič.
Posledice zlorabe so velikokrat hujše od samega dejanja zlorabe, ker se takrat oseba izklopi. Mnogi povsem običajni življenjski dogodki lahko sprožijo preživetvene mehanizme, ki so se izoblikovali v travmatičnih okoliščinah.
P.S.: Nekaj dni po tapkanju sem mirno postavila mejo, s katero sem odlašala eno leto. Bila sem slišana in upoštevana.
Če želiš več informacij o tapkanju in kako si z njim pomagaš, mi piši na berta.rebol@gmail.com.
www.notranjaharmonija.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar