|  | Dolgo se nisem oglasila ... Od lanskega maja. Mnogo se je zgodilo v tem času ...
Junija me je prizadela nenadna smrt sestre in dovolila sem si, da sem sebi in družini dala prednost. Nisem pisala, dokler nisem dobila notranjega občutka, da to naredim z veseljem. |
Avgusta sem se z Obale preselila na Dolenjsko. Sanjala sem Štajersko, pa me je usoda odpeljala v rodne kraje. In sem hvaležna, da se je tako obrnilo, ker že vidim, za kaj je bilo to dobro.
|
Ob začetku leta nam želim, da napolnimo srca z ljubeznijo in da dovolimo, da nas ljubezen zdravi. ❤️ Pravijo, da je najdaljša pot, ki jo mora človek v življenju prehoditi, pot iz glave v srce. Pri tem si lahko pomagamo tudi s tapkanjem. 🍀
|
*************************************************************
Tapkala sem z učiteljico, ki rada poučuje svoj predmet, vendar le individualno. Njena težava je vodenje razreda. Po mojih izkušnjah je to najbolj pogosta težava med učitelji, saj v mojih časih (ne vem, kako je s tem sedaj) na Pedagoški akademiji nismo pridobili potrebnega znanja s tega področja in je bilo to prepuščeno naši iznajdljivosti.
Med tapkanjem sva sproščali neprijetne, težke in na momente prav grozne občutke, ki se sprožijo v njej v določenem razredu in v odnosu z določenimi učenci. Tapkanje in tudi druge terapije so najbolj učinkovite, kadar brez filtrov (kako bodo to drugi razumeli in sprejeli) ubesedimo svoje občutke.
»Ko grem v šolo, se počutim, kot da grem v norišnico. Ne prenašam, da se ena smrklja ne zna obnašati, njeno zavijanje z očmi in nasmihanje mi gre na živce. Pritisk mi dvigne, ko jih prosim, da utihnejo med spraševanjem, pa se obnašajo, kot da nisem nič rekla. Ali sem prijazna ali pa tulim, meče me iz ene skrajnosti v drugo. Bojim se staršev, bojim se ljudi z močnim karakterjem …«
Tapkali sva: ti obrazi, norišnica, nemoč … vrtelo se ji je, jo stiskalo v želodcu in v grlu.
Spraševala sem jo: Kaj je tvoja predstava o moči? Kje/kdaj si se odrekla svoji moči? Kdaj si bila ti ali kdo drugi močan in si rekla (lahko samo občutila): NE, jaz pa ne bom taka?
»Odrekla sem se moči na račun prijaznosti in ljubezni. Oče je bil avtoriteta, ki sem se je bala. Izmišljeval si je neka brezvezna pravila in svojo moč uveljavljal z ustrahovanjem. Mama je bila prijazna in nemočna. Očetov oče je bil surov in njegova mama prijazna dušica. Družinski vzorec.«
Tapkali sva: vsega se bojim, še posebej se bojim ljudi z močnim karakterjem, avtoritarni ljudje, oni se odločijo in oni odločajo. Postalo ji je vroče in stiskalo jo je v grlu.
»Počutim se premagano. Ne znam se postaviti zase. Vedno sem bila utišana, nisem imela možnosti povedati, kaj hočem in kaj si želim. Um se mi pomrači, ne najdem besed, eksplodiram ali pa sem prijazna in ne izrazim svoje resnice. Če sem kot otrok znorela, je bila pa mama žalostna.«
Tapkali sva: vedno sem bila utišana, ne najdem besed, ne povem svoje resnice, ne povem, kaj hočem …
»Strah me je tega besa v sebi. Tudi če imam prijazen obraz, znotraj mene divja vihar.« »Sedaj je varno, sedaj lahko čutiš ta bes,« sem ji odgovorila.
Tapkali sva: nisem slišana/videna, nisem pomembna, ne upoštevajo me …
Tokrat je padla v proces, kot temu rečem jaz. Tapkali sva v jeziku otroka, ki si želi biti viden, slišan in priznan/pomemben. Iz njenih ust so začeli bruhati stavki, ki jih je poslušala kot deklica in so bili zakopani nekje globoko:
»Poslušaj me! Ubogaj me, ali pa …
- te bom s kuhalnico/s pasom po nagi riti,
- te bom zaprl v omaro,
- ne boš dobila za jest',
- boš spala na mrzlih tleh/na podstrešju,
- ne boš jedla z nami za mizo,
- boš šla od hiše/'pejd' od hiše,
- ti bom zbrisal ta nasmeh z obraza,
- boš dobila batine,
- boš že videla …
Pojdi, da te ne vidim več. Ne morem te gledat'. Sam' eno besedo reč', če si upaš. Da te ne slišim več. Si slišala, kaj sem rekel? Zgini, da te ne vidim več. Šmrklja, šmrkava …«
Klientka je bila s celim svojim bitjem v preteklosti. Videla je očeta in slišala vse te stavke, ki so se nabrali v temnem kotičku njene podzavesti. Prosila sem jo, da ostane v tem prizoru in kot odrasla stopi k mali Mojci (izmišljeno ime) in jo vpraša: »Kako ti lahko pomagam?« Po licih so ji pritekle solze.
Odrasla Mojca je spregovorila z malo Mojco, ki je zamrznila v travmatičnih dogodkih, kjer je bila povsem nemočna in v strahu za preživetje.
»Mala joče, ker se počuti šibko in majhno. Mala Mojca gleda dol, mene pa odnaša proč … (tapkava v tišini). Sedaj sem pred njo in sem počepnila k njej. Dovolila je, da jo objamem. Vprašala sem jo, če lahko tapkam po njej. Dovoli. »Srček me boli,« je rekla mala Mojca. Tapkam po njej in ponavljam 'srček me boli'.
Zravnala se je in me gleda, opazuje.
»Kaj si želiš?« sem jo vprašala.
»Da njega ne bi bilo več tukaj.«
»Kako bi to naredila?«
»Tako da greva stran.«
»Kam bi šla?«
»Odletela bi z balonom …«
Obe greva v balon in odletiva. Ko sva nad hišo in travnikom, še čutim težo občutkov. Dvigava se … Sedaj je zadovoljna.«
Klientka se je počutila vidno olajšana in pomirjena. Njena mala Mojca ni bila več ogrožena, bila je na varnem.
Na naslednjem srečanju je povedala: »V tem razredu sem sedaj veliko bolj umirjena in vidim, da me slišijo.«
Nadaljevanje sledi ✨ |
| | Z nakupom Spletne EFT delavnice boste dobili dostop do šestih posnetkov, na katerih vam skupaj s Katjo Drobež predstaviva, kaj je tapkanje ter kako poteka osnovni postopek. |
Skupaj z nama lahko tapkate, da izboljšate globino vdiha, zmanjšate ali v celoti odpravite bolečino ali telesno nelagodje in odvisnost ali navezanost na neko snov, dejavnost ali živo bitje. Razloživa vam tudi, kako tapkati neprijeten spomin, da sprostite neprijetna čustva, ki se ob tem prebudijo, pa tudi če je od dogodka minilo nekaj ur ali nekaj let.
https://www.notranjaharmonija.si/#delavnica
|
| Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280 |
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT
|
| "Vedno manj je tega, kar verjamem, in vedno več je tega, kar čutim." |
|
|
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar